Rok Kajzer
Začelo se je s plebiscitarno zavrnitvijo škodljivega zakona o vodi v preteklem letu, z odločnim "ne" avtoritarni politiki SDS na parlamentarnih volitvah pa z nedavnim slovesom njihovega kandidata v drugem krogu predsedniških volitev, končalo pa se je še z referendumskimi izidi, ki so pokazali predvsem to, da si večina v državi želi vsaj nekaj - miru.
Naivno bi bilo pričakovati, da bodo po toliko sporočilih - da je nagajanja zaradi nagajanja res dovolj - v vrhu te opozicijske stranke naposled prisluhnili. Še nikoli niso. A sporočilo je tudi tokrat jasno: dovolj je nenehnega izrednega stanja, nenehnega povzročanja (izmišljenih) delitev pa novih referendumskih pobud in druge navlake, ki jo vlačijo v politični in javni prostor. Res je politika nenehen boj za oblast, povsem jasno je, da bo opozicija naredila vse, da se čim bolj približa oblastnim vzvodom, ampak ... Ampak pomembno je, kako to delaš ali narediš, in še bolj pomembno je, kakšni so tvoji cilji.
Kot smo videli v pandemiji in kot vidimo danes, cilj te politike ni, recimo, destabilizirati ali zamenjati trenutno oblast zato, ker dela obupno slabo, ker so koruptivni, avtoritativni, ker škodujejo nacionalnim interesom, ker ..., ampak zato, ker želijo vsiliti svoj slog vladanja. Slog, ki ima vzornike v Rusiji in na Madžarskem, slog, ki ne nazadnje posnema najslabše, kar smo doživeli in preživeli v nekdanji skupni državi. In kje se je to najbolj izrazito pokazalo? Prav na tistem področju, o čemer so državljani odločali na referendumu. Pri medijih.
Zakona o dolgotrajni oskrbi in o vladi sta bila tokrat pričakovano v ozadju, odločalo se je o tem, ali želimo iz javne radiotelevizije narediti kopijo Nove24TV, televizije, ki v sebi združuje vse, kar novinarstvo ali medij ni. Torej služenje eni partiji, servis, katerega edini namen je brezobzirna diskreditacija političnih nasprotnikov, zagovarjanje najslabših oblik nacionalizma in napadov na ranljive družbene skupine pa podla osebna diskreditacija tistih, ki opozarjajo na nesprejemljivo početje ne samo "medija", pač pa tudi strankarske centrale, ki ta "medij" upravlja. To so zdaj poskušali prekopirati tudi na javno radiotelevizijo.
Toda sporočilo referendumskega dne je zdaj že jasno. Za državljane je nesprejemljivo, da se po STA, ki se je komaj rešila primeža SDS, v partijski medij spreminja tudi RTV Slovenija. Stranki so jasno sporočili, da je nedopustno in skregano z vsemi demokratičnimi standardi, da se vanjo uvaža nesposoben politkomisarski kader in ob tem ruši in uničuje vse, kar naj bi javni medij bil. In kar je najbolj komično (ali bolje rečeno: tragično), komunistične metode - torej zvestoba eni partiji in enemu voditelju - na RTV Slovenija uvajajo prav tisti, ki se najbolj sklicujejo na osamosvojiteljske zasluge.
Tovariši iz stranke bi 32 let kasneje nekako že lahko ponotranjili besede Jožeta Pučnika: "Jugoslavije ni več." Ker metode iz te državne tvorbe žal živijo le še v predlagateljici referendumov.
