Kdo bi si mislil, da za tiste, ki so v stiski, niso nujno najtemnejši meseci leta tudi najtežji. Kot kaže, pomladno sonce ne sije za vse enako svetlo in enako toplo. Pomladni meseci postrežejo z največjim številom samomorov in poskusov samomorov. Naporom suicidologov se lahko zahvalimo, da Slovenija po številu samomorov ni več v vrhu evropskih držav, kjer smo bili vrsto let skupaj s Finci. V zadnjih letih so strokovnjaki z usmerjenim delom uspeli število samomorov pri nas domala prepoloviti. Četudi smo po zadnjih dostopnih statistikah dosegli najnižji količnik samomorilnosti, pa skrbi dejstvo, da se povečuje število samomorov med mladimi. Starost tistih, ki naredijo samomor, se vsako leto, tako pri nas kot v tujini, znižuje. Skoraj nepredstavljivo je, da svoje življenje končajo tudi vse mlajši osnovnošolci. Kaj se dogaja v družbi, kaj delamo narobe, sta vprašanji, na kateri najbrž marsikdo pomisli, medtem ko znanost točne odgovore bržkone še išče.

Ena od možnih razlag je dogajanje v medijih, tako tradicionalnih kot tudi popularnih in socialnih, na družbenih omrežjih. Na mlade vpliva to, kar gledajo, katere teme jih naslavljajo. Zato je toliko težje razumeti, da nekateri mediji kljub vsem smernicam poročanja o samomorih in mladostnikih, kljub opozorilom strokovnjakov o posnemovalnem vedenju še vedno poročajo o vseh podrobnostih samomorov, misleč, da s tem opravičijo svojo vlogo po informiranju, pa četudi je v ozadju diktat kapitalistične logike - večja branost, poslušanost, gledanost. Pri nas prepogosto pozabimo, da ima medij še kakšno drugo vlogo kot le kapitalsko, ustrežljivost lastnikom, ki imajo pred očmi zagotavljanje dobička. Poleg tega, da si mediji pogosteje nalijemo čistega vina, ima družba na tem področju še eno nalogo – da mlade opolnomoči z znanji in spretnostmi, da se lažje prebijejo skozi pasti socialnih omrežij, vse ostale pa izobrazi toliko, da lažje prepoznajo, kaj se mladim dogaja tudi na socialnih omrežjih, in kdaj so se znašli v stiski.

Kot je število 42 odgovor na vsa vprašanja o vesolju, življenju in sploh vsem, kot pravi Douglas Adams, bi lahko rekli, da je prvi odgovor na vsako stisko pogovor. Več bi se morali pogovarjati o stiskah, o tem, kaj koga teži, bolj bi morali skrbeti drug za drugega. Sploh v časih, ko marsikoga preveva občutek nemoči ob mednarodnem in domačem političnem dogajanju, ko narava vse pogosteje pokaže svoje zobe, ko se vedno bolj zavedamo, da že tekmujemo z umetno inteligenco, in ko ima marsikdo občutek, da je le še številka, odvisna od drugih številk – pa naj gre za učence v šoli, ki se borijo za ocene, ali zaposlene v podjetjih, ki jih nadrejeni trpajo v raznorazne Excelove tabele s številkami o učinkovitosti in profitabilnosti njihovega dela in idej. Saj menda še nismo pozabili, da smo samo ljudje, in tudi, da lahko stojimo in obstojimo samo ob človečnosti.