Spomladi se število samomorov poveča. To ni značilno le za našo državo, ampak tudi za druge, celo tiste na južni polobli. Znanost točnega odgovora, zakaj je tako, ne pozna, razlaga psihologinja dr. Vita Poštuvan, ena vodilnih raziskovalk samomora pri nas, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora in predavateljica na Univerzi na Primorskem. Z njo smo se pogovarjali o samomorih in zakaj jih je vse več med mladimi (tudi v minulih dneh so nekateri mediji poročali o novih primerih).

Najbrž sta v ozadju dva pojava. "Zgodi se 'nepravična socialna primerjava'. Ljudje, ki so v slabši koži, denimo bolj depresivni, vidijo, kaj vse drugi zmorejo. Mnogi namreč v pomladnem času postanejo zelo aktivni, hodijo na sprehode, piknike, v naravo in se jim veliko dogaja. Tisti, ki so v stiski, si tega želijo, a vidijo, da ne zmorejo. Prav tako verjetno več sončne svetlobe da dodatno energijo, povzroči hormonske spremembe v telesu, ki omogočajo, da ljudje, ki prej niso zmogli izvesti samomora, tega v tem času naredijo." Čas velikih vremenskih sprememb, ne le slabega vremena, tudi odigra svojo vlogo. "Vse spremembe v človeku sprožajo odziv in velikokrat so tudi povezane z večjim številom samomorilnega vedenja."

Ranljivi so otroci, mladostniki in starejši

Število samomorov pri nas se v zadnjih letih zmanjšuje, Slovenija ni več v samem vrhu v Evropi, kjer so zdaj vzhodnoevropske države. Zadnje statistike za Slovenijo iz leta 2023 so zadovoljive. "Mi smo bili kar zadovoljni, saj smo zabeležili najnižji količnik do sedaj, torej se je trend upadanja samomorov nadaljeval. Res pa znotraj različnih podskupin nastajajo spremembe. Tako v tujini kot pri nas se starostna meja pri otrocih niža. To pa nas zelo skrbi. Na populacijski ravni imamo ugoden trend upadanja, imamo pa nekatere podskupine, kjer pa ta trend ni ugoden - mladostniki, otroci in starostniki so zelo ranljivi," izpostavlja sogovornica.

V zadnjih letih je porast osnovnošolskih otrok, ki umrejo zaradi samomora, kar pomemben. V statističnih podatkih se mogoče še niti ne opazi, ker imamo tako nizke absolutne številke in povprečja zelo nihajo. "Najprej imamo z nič primeri dobro statistiko, potem pa se zgodita dva ali trije primeri, kar je veliko. Tega v preteklosti ni bilo. Trije osnovnošolski primeri samomora potegnejo za sabo veliko psiholoških posledic v njihovi skupnosti. V analizah ugotavljamo, da je, ko gre za več primerov, v ozadju posnemanje. To je skrb vzbujajoče. Če bi znali malo drugače pristopiti, govoriti o tej temi, mogoče samomorov ne bi bilo."

Posnemovalno vedenje je pogosto

Pri vseh, posebej pa pri otrocih in mladostnikih, ob samomorih nastaja posnemovalno vedenje. Prej pride do identifikacije, kadar o primerih samomorov poročajo bolj podrobno, kadar navedejo metode, lokacije ali pa notranje okoliščine posameznika. "Nekdo, ki je v podobni stiski, v podobni situaciji, se lahko prepozna v zgodbi umrlega. Tudi to je lahko povod, da nekdo tudi sam pomisli na samomor in prej poskuša oziroma tudi umre zaradi samomora," izpostavlja psihologinja. Da se zgodi skupek samomorov, je kar pogosto: "Ko se zgodi neki samomor, vemo, da bo verjetno sledilo še nekaj takih poskusov ali smrti. Sploh, če se o tem več poroča in je primer tudi medijsko bolj razvpit, so morda objavljene fotografije. Potem je identifikacija večja."

Vpliv posnemovalnega vedenja raziskovalci včasih vidijo zelo neposredno: ko umre mladostnik in čez teden dni umre njegov dober prijatelj ali pa nekdo, ki je bil neposredno povezan z mladostnikom oziroma to skupnostjo, z isto metodo, na isti način. Včasih pa mladostniki niso neposredno poznali prve osebe, ki je umrla, a se v ozadju velikokrat vidijo zelo podobni vzorci. Na podlagi tega raziskovalci sklepajo, da sta nastala identifikacija in posnemanje. "Primer je lahko šel od ust do ust, lahko se je kdo seznanil z informacijo in poistovetil z osebo preko spleta ali slišal za primer v tradicionalnih medijih. O nekaterih primerih se toliko govori, da tak primer tudi otrok lahko shrani v spomin. Če gre za relativno časovno bližino od prvega dogodka, pri naslednjih sklepamo, da sta prvi samomor in poročanje o njem vplivala na naslednje."

Pogovarjati se moramo o stiskah

Bi morali v družbi več govoriti o samomorih? Več bi morali govoriti o stiskah in o reševanju stisk na splošno, poudarja psihologinja. "Samomor je končen rezultat procesa odločanja v stiskah posameznika. Če bi vse korake prej znali razreševati, se samomor mogoče ne bi zgodil," pojasnjuje Vita Poštuvan. A takoj dodaja, da je preplet dejavnikov pri samomoru kompleksen. "Samomori se včasih lahko zgodijo tudi takrat, kadar vse delamo najbolj prav. To poudarjam, ker je žalujočih pri nas po samomorih zelo veliko in ne bi želela, da bi kdo imel občutek krivde, da je kakorkoli naredil narobe. Vsak je naredil največ, kar je v danih okoliščinah znal."

Pomembno je, da se v družbi pogovarjamo o stiskah, da se soočamo z notranjimi dilemami, reševanjem problemov, da se naučimo uporabljati čim več tovrstnih spretnosti, ki jih lahko kasneje uporabimo tudi v kritičnih časih. Bolj kot to, da bi se morali več pogovarjati o samomoru, se je torej pomembno pogovarjati o tem, kako reševati stiske: "Sploh za mladostnike je značilno, da so v fazi iskanja identitete, kar pomeni, da se morajo soočiti z veliko stiskami, notranjimi dialogi, dvomi, odločitvami. V tem procesu jim moramo pomagati. Da kdaj kakšen mladostnik pomisli na samomor ali pa razmišlja o življenju in smrti, je v tem obdobju nekaj normalnega. Ni pa pričakovano, da mladostniki razmišljajo o samomoru zato, ker so v psihološki stiski. Ko vidimo, da nekaj presega običajno razmišljanje o mladostnikovi identiteti, o tem, kako se počuti, moramo odrasli prepoznati take stiske in jih neposredno nasloviti, se pogovarjati o njih, nenazadnje tudi direktno o samomoru."

Prijazni in sočutni odnosi

Kljub temu da je tudi pri nas zaznati več samomorov med otroci in mladostniki, pa je največ tistih, ki storijo samomor, še vedno med moškimi med 40. in 50. letom starosti in pri moških nad 80 let. In družba mora kreirati dobre, prijazne bivanjske pogoje za vse družbene skupine, ker to pomaga pri zmanjševanju samomorilnega vedenja, saj denimo brezposelnost in podobni ekonomski pokazatelji vplivajo nanj.

Poleg bivanjskih pogojev pa je najpomembneje, da gojimo dobre medosebne odnose, poudarja sogovornica. "Ena od teorij pravi, da kadar smo dovolj dobro povezani z drugimi ljudmi in kadar nimamo občutka, da smo jim v breme, je to pomemben vidik preprečevanja samomora. Včasih je dobro, da si neposredno povemo, izkažemo naklonjenost, ljubezen. Vsi smo že kdaj v kakšni svoji stiski, ko smo bili okupirani s svojimi težavami, pozabili, da nam lahko prijatelji stojijo ob strani. Več naklonjenosti si bomo namenili, lažje se bomo v stiski spomnili, da imamo ljudi, na katere se lahko zanesemo. Prijazni, sočutni medosebni odnosi so eden pomembnejših varovalnih dejavnikov." Če imamo eno osebo, ki ji lahko zaupamo, je to že zelo pomemben dejavnik, da se bomo v stiski lažje znašli, sklene sogovornica.