Žana Vertačnik
Kako zajetne račune morajo v strankah poplačati po volitvah, je za javnost vedno znova zanimiv in odmeven podatek, a ne nujno najbolj sporočilen, vsaj dokler vloženih sredstev ne povežemo z dejanskim izkupičkom. Zneski, ki jih stranke vlagajo v kampanje, in to na različne načine, tudi s posojili ali donacijami fizičnih oseb, pa sicer z leti variirajo in so ne nazadnje odvisni tudi od števila volitev v določenem obdobju in s tem povezano finančno izčrpanostjo politične stranke.
Poslanec NSi najdražji
Na majskih volitvah v Evropski parlament je največ sredstev porabila zmagovalka volitev, skupna lista SDS in SLS, in sicer dobrih 236 tisoč evrov. "Samo denar še ne zagotavlja uspeha, a brez njega je uspeh bistveno težje dosegljiv," ob tem pravi analitik Andraž Zorko. Prav to se je potrdilo tokrat, ko so se vložena sredstva bistveno bolj obrestovala strankama SD s 70 tisoč porabljenimi evri in LMŠ z 72. Izkupiček obeh sta bili dve poslanski mesti, medtem ko je zmagovalka uspela s tremi in tako za posameznega poslanca odštela slabih 79 tisoč evrov, LMŠ pa 36 in SD 35.
Do sedežev z vidnimi posamezniki
Neodvisnost končnega uspeha od finančnega vložka povsem jasno nakaže primer stranke SD. Ob pregledu preteklih kampanj ugotovimo, da je stranka pred evropskimi volitvami v letu 2009 porabila dobrih 322 tisoč evrov in osvojila dva sedeža. Pet let kasneje, ko so se zvrstile volitve v Evropski parlament, državni zbor in še občinske svete, so v SD dejali, da je pomemben neposredni stik z ljudmi in ne visoki finančni vložki, za kampanjo pa so namenili 50 tisoč evrov in uspeli z enim poslancem. Letos so porabili dvajset tisoč evrov več in pridobili dodaten sedež.
Zneski, ki jih stranke vlagajo v kampanje, z leti variirajo
