
Za dodatni nemir v koronapolitični areni je že v ponedeljek poskrbel Gregor Židan, dotlej poslanec SMC, ki je uradno potrdil, da odhaja k SD. Če je bilo slovo z Janijem Möderndorferjem le formalizacija "zatečenega stanja" - za premiera Janšo dolgoletni poslanec več strank tako ni glasoval -, je nekdanji nogometaš Maribora bolj razburil Zdravka Počivalška. Že tako politično ranjen prvak se je odzval s tvitom o "skorajšnjem koncu židanih dni za prestopnike in sponzorje", ki ga niti vsi v SMC niso znali dešifrirati. Scenariji, da bi se Počivalšek po interpelaciji vrnil v parlament, s tem pa nadomestnemu poslancu Židanu izmaknil stolček, so bili v obtoku nekaj časa, a ne predolgo. Za zdaj velja, da Počivalšek ostaja v ministrskem zboru.
Odstop bi, četudi bo interpelacijo preživel, pomenil (samo)priznanje, da pri milijonskih poslih, ki so pod lupo številnih organov, vse ni bilo po predpisih, s tem bi se linije odgovornosti še razširile. SMC, od zastavonoše etike v politiki nekoč zdaj vse bolj depandansa SDS, plačuje največjo ceno maskirno-ventilatorskih operacij. Vlada in koalicija težave po dveh mesecih mandata gotovo imata, a še vedno daleč od tega, da Janša ne bi obvladoval večine v DZ, tudi zavoljo klasične asistence SNS in manjšincev. Bolj kot premier, ki z vsemi ideološko obarvanimi manevri in twitter akcijami homogenizira lastne vrste, tudi na račun partnerjev, imajo večje skrbi druge stranke. Pretresi v Desusu so pomirjeni začasno, saj je Aleksandra Pivec medtem v prvi vrsti političnega mecena svojega vzpona na vrh stranke Tomaža Gantarja in glavno operativko Nino Stankovič zamenjala s podjetnikom sumljivih preteklih ravnanj Andrejem Prebilom, zaveznikom iz afere SRIPT. Prebil je za velik del članstva v Desusu - to je v dobršni meri levosredinsko orientirano - "no name" protežiranec, s tem bi Pivčeva morala računati. NSi ima spet težave s pozicioniranjem, najšibkejši člen uvoda v mandat pa je bil v njihovi ministrski trojki šef stranke Tonin.
Četudi je ves čas vsaj malo v zraku, ali bi Janša na neki točki lahko sprejel odločitev, da se mu splača na volitve, bo takšen razmislek bolj realen jeseni. Takrat se bodo v še bolj oprijemljivih obrisih razgalile posledice poslabšane javnofinančne, gospodarske in socialne situacije, ki bodo za vlado bolj eksplozivne kot afera z zaščitno opremo. In takrat bo verjetno nastopil čas za resnejše kalkulacije, ali ta nahrbtnik nositi do redne predvolilne kampanje 2022 ali ga skušati potisniti v razpravo volilnega telesa, ko še ne bo izjemno težek. Sreča (v nesreči) zanj je, da leva sredina, ki sicer vmes operira s konstruktivno nezaupnico, za slednjo nima potrebne večine, predvsem pa ima še vedno kup zamer, težav z liderstvom in verodostojnostjo. Te izbruhnejo po nekaj razmeroma koordiniranih akcijah, ko na plan udarijo še narcizem majhnih razlik in drugi partikularni interesi, ki razbijajo politični center in prostor levo od njega. Zato, kot smo že vajeni, volilni bazen v tem delu ves čas po malem spet pogleduje proti neki "tretji osebi", ki bi po receptih zadnjega desetletja posegla v igro.