(INTERVJU) Vida Petrovčič: "Staranje je nagrada za tiste, ki niso umrli mladi"

Za začetek, Vida, bi vas prosila, da malce pogledava v preteklost. Od kod prihajate, kje so vaše korenine?

"Rojena sem bila v Ljubljani, prav tako sta bila v Ljubljani rojena moja starša. Mama je iz Rožne doline, kamor sem kot otrok hodila na počitnice k stari mami, oče pa je bil rojen v Spodnji Šiški. Torej žabarji. Stari starši pa prihajajo s Krasa - iz Povirja, iz Cerkelj na Gorenjskem in iz okolice Grosupljega. (Niti kapljice štajerske krvi ni v meni, sem pa vnukinja Maistrovega borca. To povem seveda za šalo, za bralce Večera.) Tudi sama sem se velikokrat spraševala, kdo sem zares, kako se počutim. V sebi čutim alpsko in kraševsko kri. Rada imam hribe, sneg, zimo in veter ter pusto, zahtevno naravo. Najbrž sem alpska Kraševka. Sicer pa so moje korenine v Ljubljani, kjer sem bila rojena, kjer sem odraščala in kjer živim."

Menite, da kraj, od koder prihajamo, kjer odraščamo, nekako nosimo v sebi? Je v vas vtisnil kakšne značajske lastnosti, morda nekakšno lokalno naravnanost?
"Vsekakor nosimo svoje mesto v sebi. Sama sem se tega zavedela šele, ko sem odrasla, ko sem opravila izpit za turistično vodnico po Ljubljani. Name so velik vtis naredile stvaritve Jožeta Plečnika - tržnica, Tromostovje, vodne zapornice na Ljubljanici, NUK, Žale, šišenska cerkev. V Ljubljani živimo ob umetninah, ne da bi se tega zavedali. Ljubezen do lepega, do prostora po meri človeka, do kamna in lesa, varčnost in skromnost, spoštovanje do vsega, kar je sveto - to je Plečnikov pečat v meni."

Seveda nas bolj kot okolje običajno izklešejo odnosi. Kakšne spomine imate na svojo izvirno družino, česa se najraje spominjate?
"Na svojo družino imam zelo lepe spomine. Najraje se spominjam, kako smo preživljali prosti čas in počitnice. To so bila potovanja, taborjenje, nabiranje gob, narava, naš pes, švercanje kavbojk iz Trsta. Mami in oči sta me imela zelo rada in jaz njiju. Ne mine dan, da se jima ne bi zahvalila za vse."

S kakšno popotnico so vas ti odnosi pospremili v življenje?
"Kot edinka nisem bila pripravljena na nevoščljivost, zlobo in zavrtost ljudi, ki v otroštvu niso občutili ljubezni. Sem se pa zaradi svoje dobre popotnice z vsem tem uspešno spopadala."

Kaj je v mladih letih ostrilo vaš pogled na svet, morda tudi na izbiro študija? In kako ste zašli v novinarstvo?
"Odraščala sem med odraslimi, ker nisem hodila v vrtec. To pomeni, da so bili moji pogovori že v otroštvu zreli, polni modrosti starih ljudi. Bila sem radoveden otrok, veliko sem nastopala, ker sem imela vedno publiko doma in v šoli. Že v osnovni šoli sem vedela, da bom novinarka. Svoj prvi članek sem objavila v Pionirskem listu, o obisku vietnamske delegacije na naši šoli. V novinarstvo pa sem zašla, ker je bil moj gimnazijski fant občasno novinar pri Delu. Ko sva poleti 1973., po mojem prvem letniku gimnazije, odšla na enomesečno potovanje z vlakom po Evropi, sem o tem napisala potopis v desetih delih za ITD (Ilustrirani tednik Dela). Moja hobija sta bila tudi fotografiranje in nastopanje v dramskem krožku Pionirskega doma."

Profesionalno ste se z novinarstvom začeli ukvarjati pred skoraj 40 leti. Kakšni časi so bili takrat za mlado novinarko? Kaj vas je motiviralo? Kakšno okolje je bil takrat RTV Slovenija?
"Po moji diplomi iz filozofije in sociologije septembra 1980 sva s soprogom najprej odpotovala za štiri mesece v Južno Ameriko. In ko sva se marca 1981 vrnila domov, me je služba pri bežigrajskem občinskem glasilu Zbor občanov čakala. Poznali so me, vedeli so, da sem delavna in pismena, saj sem z njimi že prej sodelovala. Bilo je zanimivo, ker sem pokrivala vse politično in družbeno življenje v občini. Nekaj časa sem potrebovala, da sem se privadila na samoupravno latovščino, sicer pa so bile zadeve predvidljive. Novinarstvo v socializmu nikakor ni bilo tako burno kot danes. Po šestih letih na občini sem bila eno leto urednica glasila Slovenijales, to je bil zanimiv vpogled v delo in razmišljanje v podjetju, 16. marca 1988 pa sem se zaposlila na RTV Slovenija. Pred 33 leti je bilo delo na RTV Slovenija zelo prijetno. Naš TV-program je bil brez konkurence, beseda novinarjev je bila verodostojna in je imela moč. Poklic novinarja je bil spoštovan in cenjen. Kaj me je motiviralo? Iskanje resnice."

Pravite, da novinarski dan nikoli ni enak dnevu in da je z vsemi izkušnjami zdaj vseeno lažje delati. Kaj vas je obdržalo v novinarstvu?
"Obdržala sta me kraška trma in to, da imam ta poklic rada."

Bi lahko rekli, da ste večino časa delali na enem bolj zahtevnih novinarskih področij - gospodarstvo in finance? Zakaj vas je to zanimalo?
"Te teme so mi bile v zibko položene. Oče je kot diplomirani ekonomist delal v bančništvu, mama pa v nekdanji Narodni banki in v Službi družbenega knjigovodstva. V bistvu sem bančni in računovodski otrok."

Za seboj imate tudi neprijetno službeno izkušnjo iz leta 2006, ko vam je vodstvo RTV očitalo neuravnoteženo poročanje, vas umaknilo z dotedanjih delovnih področij, iz oddaj ... Verjetno je spomin na čas pred 15 leti grenak. Kako ste se spopadli s tem, da vam ni vzelo vneme?
"Če ne zamerite, vas moram malo popraviti. Nihče mi ni nič očital, kar brez obrazložitve so mi preprosto vzeli področje dela. V razmerah, ko na vodstvene položaje pridejo ljudje, ki jim niso dorasli, se njihov značaj pokaže v najslabši luči. Sama se z njimi nisem zapletala v spore, temveč sem ob bolj sproščeni službi opravila triletni študij nevrolingvističnega programiranja, postala sem 'coach'. Napisala sem tri knjige o hujšanju. Če problem zalivaš, raste, če ga pustiš pri miru, sam od sebe odmre. Nobenih grenkih spominov nimam. Pravzaprav sem hvaležna za to izkušnjo, ki mi je omogočila, da sem imela več časa zase in sem lahko celo srečala svojega kasnejšega moža."

Kaj bi danes položili na dušo mladim novinarkam in novinarjem, ki začenjajo kariero? Kaj daje in kaj zahteva novinarstvo?
"Novinarstvo ni samo poklic, je poslanstvo. V tem je njegov čar. Zahteva pa predanost in delo tudi zunaj uradnega delovnega časa. Zato je to za ženske, žene, gospodinje in mame včasih težko. Če meni moja mama ne bi pazila otrok, bi to službo težko opravljala. Danes pa je novinarstvo tudi slabo plačano, včasih je celo prekarno delo, ob katerega se obregne vsak, ki ima pet minut časa. Na to naj pomisli tisti, ki se odloča za ta poklic."

A kolesje delovnega zanosa poganjajo tudi zgodbe in ljudje, ki jih novinarji srečujemo. Kateri vaši sogovorniki (morda v Polnočnem klubu ali kateri drugi oddaji) so zaznamovali vaše delo, se vam morda za vedno vtisnili v spomin?
"Veliko jih je bilo, vsak je bil biser zase. Spominjam se neke mamice, ki ji je nekdanji soprog ugrabil njunega otroka in ga za pol leta odpeljal neznano kam. Ko sem delala to zgodbo za Tednik, sva obe jokali. Tudi v Polnočnem klubu smo s sogovorniki tkali zanimive in velikokrat pretresljive zgodbe, a tudi smešne. Nekoč je neki sogovornik med snemanjem Polnočnega kluba zaspal in celo začel smrčati, ker je imel narkolepsijo. Drugič smo v studiu pokazali, kakšna je konoplja. V njej se je skrivala velika zelena gosenica in je nato med snemanjem sogovornici začela lesti po vratu, česar sama hvala bogu ni opazila in se je zadeva mirno iztekla. Nekoč mi je v oddaji v živo nad glavo počila žarnica, jaz pa sem se morala delati, kot da ni nič. Takih dogodivščin je za celo knjigo."

Pred desetimi leti vam je uspelo dobiti intervju z Natascho Kampusch. Je njena izpoved pustila kakšno sled tudi na vas? Kako se spominjate srečanja z njo?
"To je bil zanimiv intervju. Najbolj me je presenetilo, kako je hladno pripovedovala o svoji pretresljivi izkušnji. Pričakovala sem čustveno pripoved, ona pa je bila mirna in osredotočena na svojo knjigo bolj kot na sam dogodek."

Ste si želeli, da bi kdo stopil pred vaš mikrofon, pa vam ga ni uspelo dobiti, je zavračal vabila? Imate še danes željo koga "izprašati", morda celo iz tujine?
"Takih zavrnitev ni bilo. V moje oddaje ljudje radi pridejo. Res pa je, da je Slovenija majhna in je sogovornikov malo. Včasih sem si želela, da bi bila lahko v vlogi pred kratkim umrlega TV-voditelja Larryja Kinga, ki se je pogovarjal z vsemi svetovnimi voditelji, poslovneži, zvezdami in posebneži in sem ga zelo občudovala."

Kljub tako bogati novinarski karieri pa ste bili najbolj medijsko izpostavljeni leta 2006, ko ste drastično spremenili svojo podobo. Manj kot leto prej ste spremenili življenjski slog, način prehranjevanja in shujšali za 25 kilogramov. Kako ste doživljali to spremembo in pozornost, ki jo je ta prinesla?
"Sprememba se je zgodila spontano in je izzvala veliko pozornosti. Saj veste, vsak je rad suh in lep. Na medijsko pozornost sem sicer navajena. Kljub temu pa je bilo vprašanj o tem, kako mi je uspelo shujšati, toliko, da sem izkušnje opisala v treh knjigah. In tako sem odgovorila na vsa ta vprašanja."

Ste se ob tem bolje spoznali? Kako ste spremenili odnos do sebe, do telesa, morda celo do drugih?
"Ne samo da sem se bolje spoznala, ampak sem se spomnila, kakšna sem bila kot dvajsetletnica, kako sem se takrat počutila in kako sem razmišljala. Skupaj s kilogrami so odšla tudi moja leta."

To pa vam je prineslo tudi novo kariero. Postali ste trenerka hujšanja, vodili, načrtovali in usmerjali ste ljudi, ki želijo izgubiti težo. Napisali ste tri knjige s to tematiko. Je bilo to neko novo poslanstvo?
"Da, bilo je novo, vendar enako poslanstvo - za ljudi. Kot novinarka sem osredotočena v pomoč ljudem kot skupini, kot coach v pomoč posamezniku."

Kaj vas je življenje naučilo o vaši medijski podobi? Je ta zaznamovalo tudi vaš vsakdan?
"Nekega dne sem spoznala, da zaradi moje medijske prepoznavnosti obstajata dve Vidi. Ena sem jaz, druga Vida pa je medijska, virtualna, ki ima lahko nešteto obrazov in na katero nimam sama nobenega vpliva ali pa zelo malo. Ob tem spoznanju sem se zgrozila. O tej drugi Vidi imajo ljudje svoje mnenje, jo imajo radi ali pa jo sovražijo, in ji lahko pripisujejo lastnosti in dejanja, ki z mano nimajo nobene zveze."

Kaj danes požene vaše kolesje zadovoljstva, kaj je tisto, kar vas napolni z novo energijo, optimizmom, privabi nasmeh na obraz?
"To je vsekakor moja družina. To je narava. To so knjige. In seveda so to tudi moji novinarski sogovorniki."

Delo vam še vedno vzame veliko časa. Kaj pa delate, ko ne delate?
"Lenarim."

Bi nam lahko zaupali, kaj vas je ljubezen naučila o življenju?
"Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen ... (Ivan Minatti)."

Bili ste poročeni dvakrat. Če dovolite: kaj vas je v drugo, že kot izoblikovano zrelo osebo, vendarle prepričalo, da novi partnerski odnos nadgradite z zakonsko zaobljubo?
"Sem ženska 20. stoletja, zame je poroka logična zaveza dveh življenjskih partnerjev. Verjamem pa, da je danes tak pogled na ljubezen in partnerstvo lahko za marsikoga staromoden in čuden."

Zgolj po nekaj letih ste novega partnerja izgubili. Vas je česa naučila tudi samota, morda žalovanje?
"Šele če je človek sposoben živeti sam s sabo, je lahko dober partner. Tudi žalovanja ne more doživeti nihče namesto nas. Žalujemo lahko le sami."

Tudi sami pravite, da so vas najbolj zaznamovale izgube bližnjih oseb. Bi lahko opisali, kako je to označilo vašo osebnost, morda pogled na življenje?
"Človek se rodi sam in sam umre."

A nekaj vam je vendarle pomagalo krepiti voljo do življenja. Kje in kako ste našli uteho?
"Vsako pomlad nam narava ponudi ta odgovor. Kljub zimi, ledu in navidezni smrti se spomladi rastline in živali spet poženejo v boj za obstanek. To je prava volja do življenja, ki nam da misliti."

Imate dva odrasla sinova. Česa sta vas naučila? S kakšno popotnico ste ju želeli opremiti v svet?
"Skupaj smo se naučili, da se vse da. Še posebno pa sem si želela, da moja sinova ne bi nikoli čakala, da jima kdo skuha kosilo, opere in zlika srajco ter pospravi stanovanje. Naučila sem ju, da znata to opraviti sama."

Štejete čez šestdeset let. Mnogi komaj čakajo, da gredo v pokoj, se posvetijo novemu, mirnejšemu obdobju, vi ste pa še vedno izredno aktivni na TV Slovenija, vodite tudi dogodke, delavnice ... Zakaj?
"Prvič zato, ker še nimam pogojev za penzijo. Drugič pa zato, ker me to delo veseli."

Kako se soočate s procesom staranja, kako spremljate spreminjanje telesa, opažate nove gubice ...? Kaj vam pravijo? Ali pa vi njim?
"Staranje je nagrada, je bonus za tiste, ki niso umrli mladi. Ponosna sem na vsako svojo gubo, ker je zaslužena. Je kot kolajna po bitki."

V enem intervjuju ste že omenili, da ste pri teh letih prav tako otročji kot nekoč. Kako se to odraža?
"Predvsem sem še vedno otrok. Ko se igram z vnukoma, opazim, da me svet odraslih sploh ne zanima več toliko kot nekoč."