Evropska sodišča in Slovenija: Devize, arbitraža, zdaj pa še teran

Po izgubljeni tožbi proti Evropski komisiji (EK) v zvezi z zaščito slovenskega terana pred Sodiščem Evropske unije (SEU) v Luksemburgu se je ustvaril vtis, kot da Slovenija po tekočem traku izgublja tožbe pred evropskimi sodnimi instancami. SEU je letos konec januarja, recimo, ob tožbi Slovenije proti Hrvaški sklenilo, da ni pristojno za razsojanje o hrvaški neimplementaciji arbitražne razsodbe o meji. Pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu je Slovenija izgubila v primeru Ališić v zvezi z deviznimi varčevalci nekdanje Ljubljanske banke v Zagrebu. V zadnjem primeru pravobranilka EU v tožbi Evropske centralne banke v zvezi s preiskavami na Banki Slovenije slovenske države nedavno ni ravno podprla.

Širši problem kot čigava neizkušenost

S temi vprašanji in pomisleki, ali so torej slovenske tožbe preslabo pripravljene, ali smo neenotni, ali pa je krivo menda silno uspešno hrvaško lobiranje, kar bi seveda nepristranskost evropskih sodišč postavilo v čudno luč, smo se obrnili na politologa z ljubljanske Fakultete za družbene vede Marka Lovca: "Postopki so sicer zelo različni. Nekaj je precedenčnih zadev, ki so nove za vse. Težko sodim, kako so bile stvari vsebinsko pripravljene z naše strani. V medijih so se res pojavljali očitki na račun slovenske argumentacije, na primer v zadevi arbitraža. Vendar mislim, da je bil problem širši od ene mlajše in neizkušene pravnice."
Lovec pravi, da je seveda pomembno, da so postopki pred sodišči neodvisni od tega, kdo je tožnik in kdo tožena stranka ter kakšni interesi so v ozadju. In nadaljuje: "Verjamem, da v večini primerov tako je. Ima pa tudi pravo svoje sivine, dovzetne za politične vplive. Vedno je prisoten tudi človeški faktor. Mogoče je ravno precedenčna narava posameznih primerov oziroma odsotnost uveljavljene prakse odprla vrata političnemu kontekstu. V primeru arbitraže se lahko spomnimo, da je Sodišče EU hkrati pojasnjevalo, zakaj ni pristojno, a da si morata obe državi prizadevati doseči dokončno pravno rešitev skladno z mednarodnim pravom. Pri tem vemo, da je slednje toliko kot pravo tudi politika, saj ob dogovorih ključno vlogo igra tudi volja držav."
"Nekateri politiki danes govorijo, da bi bili posamezni izidi drugačni, če bi bila namesto Slovenije za teran tam Nemčija. Mogoče, a je treba tovrstne trditve nedvoumno podkrepiti in jih nasloviti na ustrezne instance, ne pa predvsem na domačo javnost, da si s prevračanjem odgovornosti ne odžagamo veje, na kateri sedimo. Mednarodne institucije so namreč pomembne za male države," razmišlja Marko Lovec. In doda: "Z vidika omenjenih pravnih sivin in tveganj, ki jih prinašajo, pa zapravljenega denarja in ugleda je smiselno vprašanje zunanjega ministra Anžeta Logarja o politični odgovornosti za odločitve v preteklosti. Kajti v več primerih bi se lahko izognili postopkom ali njihovim negativnim rezultatom, če bi iskali nekonfliktne rešitve. Pri arbitraži je EU še pred vloženo tožbo celo namignila, kaj in kako."

Pri tožbi za kredite smo enotni

Prorektorica Univerze v Mariboru, profesorica za pravo EU na mariborski pravni fakulteti Janja Hojnik je s kolegico Petro Weingerl za naše vprašanje preštela postopke Slovenije pred evropskimi sodnimi instancami. "Imamo SEU v Luksemburgu in ESČP v Strasbourgu. ESČP presoja tožbe državljanov proti državi, ki menijo, da jim je bila kršena kakšna pravica iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Na SEU pa lahko posameznik toži kakšno od institucij EU. V Luksemburgu sta dve vrsti postopkov. Prvi so posredni, ko nacionalna sodišča vprašajo, kaj pomeni kakšen člen evropske direktive. Takih primerov je na tem sodišču približno polovica. Slovenija jih je doslej poslala 29. Slovensko vrhovno sodišče prav zdaj sprašuje v Luksemburg, kako naj si razlaga direktivo o delovnem času. Druga vrsta postopkov so neposredni postopki. Največ teh postopkov je, ker EK toži države članice. Slovenijo doslej 23-krat. Tri zadeve so še nerazsojene. Dvanajstkrat je bil izbris, kar pomeni, da je Slovenija pod grožnjo denarne kazni zadevo hitro popravila. V osmih primerih je Slovenija izgubila v celoti ali delno. Največkrat je šlo za okolje, ko ni bil dovolj popravek v zakonodaji, pač pa je bil nujen še popravek na terenu, recimo sanacija odlagališč. Druga skupina pa so tožbe držav članic zoper institucije EU, kot smo v zadevi teran tožili EK. To se je zgodilo sedemkrat. Uspeli smo enkrat, ko smo dobili vrnjena odvzeta sredstva za kmetijstvo."
V sklop omenjenih tožb komisije proti državi sodijo tudi tožbe države proti državi, kakor je bila zadeva arbitraža. Takšne tožbe so v EU sila redke. Teh je bilo doslej manj kot deset v vsej zgodovini EU, pravi Hojnikova: "To nam dosti pove. Procesno je namreč tako, da preden država toži drugo, to preda EK, ki oceni, ali gre res za kršitve evropskega prava. Če to ugotovi, EK prevzame zadevo. Pri arbitraži je najprej pricurljalo pravno mnenje, da je pravna služba EK svetovala prevzem tožbe. A na politični ravni te odločitve ni bilo. Ne bi rekla, da je šlo za hrvaško lobiranje, pač pa je kakšen pravnik ugotovil, da bi EK preveč tvegala. Tožbo je tako izgubila Slovenija."
Hojnikova opozarja, da imamo v Strasbourgu vloženo še eno tožbo zoper Hrvaško in to v zvezi z nepovrnjenimi krediti hrvaških podjetij Ljubljanski banki. "No, tukaj je slovenski pristop enoten: krediti naj se vrnejo in po tem bo banka lahko poplačala tudi devizne varčevalce. Je pa res, da v zadevi Ališić ESČP to nič ne briga."

Slovenija ni notorična kršilka

Hojnikova ob vsem tem meni, da ne bi smeli gledati zgolj teh izgubljenih tožb, pač pa si moramo pred oči priklicati razsežnosti prava EU, ki so ogromne. "Slovenija ne velja za kritično kršilko prava EU in tudi ni kršila kakšnih pomembnih pravnih predpisov." Pa teran? "Prišli smo v EU pred Hrvaško in smo si teran zaščitili. Nato je vstopila Hrvaška. Naša zaščita seveda ni absolutna, kajti obstajajo izjeme, ki jih EK sme podeljevati. Hrvaška je dokazovala, da imajo že petsto let tudi oni svoj teran. Evropska komisija ji ni mogla kar reči, čemu pa ste prišli v EU kasneje. Naša stran bi morala dokazati, da je komisija zagrešila bistvene procesne kršitve."