Rodila se je na Plintovcu, v osnovno šolo je hodila v Zgornji Kungoti, potem je bila dijakinja mariborske Prve gimnazije. Diplomirala je iz analitične sociologije na Fakulteti za družbene vede (takrat Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo) v Ljubljani. Objavljati je začela že v Katedri, ki je bila takrat tudi ali zlasti zaradi njenih člankov najpogumnejši slovenski medij. Leta 1986 se je zaposlila na Večeru, dobro leto pozneje je odšla k Delu, pisala je za Teleks, po ukinitvi slednjega pa za Jano. Leta 1991 se je vrnila na Večer. Bila je komentatorka in urednica priloge V soboto. Kolumne je objavljala tudi v Mladini in Primorskih novicah. Leta 2011 je prejela nagrado Društva novinarjev Slovenije za izjemne dosežke, leta 2013 so v knjigi Trojanski pes izšle njene izbrane kolumne.
Še pred prvimi novinarskimi prispevki je začela Dragica Korade objavljati poezijo, najprej v literarni prilogi Mladine Mlada pota. Njene pesmi je, tako kot novinarsko delo, definiral izjemen socialni čut. Pisanja literature pozneje ni povsem opustila, vendar si ni prizadevala, da bi prišla do javnosti.
"Vsem obrekovanjem navkljub je vendarle treba reči, da nas je spektakel, s katerim je slovenska politika počastila deseto obletnico prvih demokratičnih volitev, opomnil, da oblast je zamenljiva brez revolucij in celo brez volitev. To, da nam bodo še naprej dihali za vrat isti ljudje, je drugo. In če bi bilo po pravici, bi morali priznati, da za moške, ki koketirajo z Zgodovino, Resnico in drugimi višavami, ideja o tem, da so zamenljivi, ni preprosta ideja."
(Pozor, praznik!, 17. april 2000)
"Medtem ko so na svoji ponedeljkovi seji drugi poslanci vladi postavljali mnoga veleumna vprašanja, v katerih ni manjkalo preigravanj z deindeksijami, eskalacijskimi stopnjami in delniškimi tečaji, je Marija Poszonec vstala in vprašala vlado, zakaj na relaciji Lendava-Ljubljana vozi vedno manj avtobusov. 'In nikar mi ne govorite spet o denarju,' je nadaljevala, 'ker mislim, da imamo državo za to, da tudi kaj stori za svoje državljane.' /.../ Ampak država se vsa ta leta ukvarja samo z avtocestami. Tam, kjer ne gradi avtocest, se ne ukvarja z ničimer. Zato je danes v Prekmurju tako, kot je: čez ravnice so navalili kamioni iz vse Evrope, človek s tiste ravnice pa nima več niti avtobusa, s katerim bi se peljal v Ljubljano."
(Avtobus za Ljubljano, 29. januar 2005)
"Ko se je Janez Drnovšek pred dvema letoma sam ozrl na državo, ki jo je postavil na svetovni zemljevid, je ugotovil, da svet ni dober in da ga je treba spremeniti. Takrat ga je začel spreminjati tako, da je spreminjal sebe. Kar je iz te spremembe nastalo, je tisti Drnovšek, ki so ga ljudje našega časa najbolj potrebovali. Brez njega bo slovenska politika takšna, kot je v resnici: malenkostna, zadrta, naporna."
(Zgodba o spremembah, 25. februar 2008)
Najbolj lucidno branje
Huda, lepa in pametna
Skromna, vendar velikanka
Z eno besedo, verodostojna
