Kdo bo mislil, draga Dragica, kot si ti?

Dragica Korade je bila posebna. Posebna v svoji izjemnosti. Z njenimi teksti sem se začel srečevati prek Večera in Mladine, kjer je imela kolumne. Že takrat se mi je zdelo, da nihče ne razlaga prostora in časa, ki ju živimo, s toliko intelektualne pronicljivosti, toliko razgledanosti, tako avtentično. Z velikim strahospoštovanjem sem stopil v njeno pisarno, ko sem začel pri Večeru in sem oddal prve tekste za V soboto. Prižgala si je cigareto, ravno je pristavljala džezvo za kavo. "Usedi se," je rekla. "To je dobro, to tudi. Ampak kako si pa to lahko napisal? Kaj si mislil s tem?"
Nekoč sem imel čast delati intervju z njo v dvojici. Postavljala je enostavna vprašanja, skoraj bi kdo rekel, da tudi kakšno, ki je izgledalo naivno. Šele čez čas mi je bilo jasno, da je na ta način iz sogovornikov izvlekla veliko več in bolje kot tisti, ki smo kdaj v novinarskem odraščanju skušali vso svojo pamet pokazati že v vprašanjih. Intervju je zato, da novinar sprašuje, mi je rekla. Njene kolumne, njeni komentarji so politiko prizemljevali, jo razgaljali, velikokrat je našla velike zgodbe drobnih ljudi, z roba, s periferije, kakršna je bila v bistvu tudi sama, v tistem, česar ni nihče opazil, se je pokazalo, zakaj je najboljša. Intelektualka per excellence, načitana, razgledana kot malokdo v slovenskem medijskem prostoru, neprizanesljivo kritična, uporna, zvesta sebi in bralcem. Bleferjem je zlahka snela maske. Institucija novinarstva. 
Praznino, ki jo pušča njen odhod, smo v Večeru že čutili zadnji dve leti, ko je bila hudo bolna. Slovensko novinarstvo pa bo verjetno potrebovalo še nekaj časa, da bo dojelo, kakšen, kako veličasten, kako fantastičen je v resnici njen opus in kakšno velikansko delo je opravila za novinarstvo in javnost. Dobivamo novinarstvo brez novinarjev, je opozarjala zadnja leta, vedno odločen kritik sprememb, ki so poklic reducirali in razvrednotili.
Časopis - bila je najprej in predvsem časnikarka v klasičnem pomenu -  je misel o prostoru in času, je rekla ob predstavitvi njene knjige Trojanski pes, ko sem sedel ob njej. Zato se sprašujemo: kdo bo mislil, draga Dragica, kot si ti?
Hvala ti.