Tretjega avgusta je minilo 190 let od rojstva Dominika Čolnika, umnega gospodarja, kulturnega mecena in narodnostnega delavca z Drvanje pri Benediktu. Eden najboljših poznavalcev njegovega življenja in dela, zgodovinar Igor Zemljič, je že leta 1993 o njem napisal knjigo in ga poimenoval za "kralja" Slovenskih goric. V zgodovinski literaturi je običajno predstavljen kot napreden kmet, ki je s svojim gospodarskim in političnim delom precej zaslužen za razvoj in krepitev slovenske narodne ideje v Slovenskih goricah.
Vinogradnik, ki je že sredi 19. stoletja prideloval ledeno vino
Čolnik se je rodil 3. avgusta 1830 pri Svetih Treh Kraljih, večino otroštva pa je preživel na Drvanji pri Benediktu v Slovenskih goricah. Njegov oče Matija je bil zelo narodno zaveden in za sodoben razvoj kmetijstva zavzet kmet. Šolska znanja je začel pridobivati v domači dvorazrednici, nato pa ga je oče vpisal v mariborsko gimnazijo. Leta 1849 je odšel na šolanje v Ljubljano, kjer je na liceju obiskoval kmetijska predavanja za učiteljske in duhovniške pripravnike, vpisal pa se je tudi na živinozdravniško in podkovsko šolo, ki jo takrat vodil Janez Bleiwes. Ob živinozdravniškem znanju se je v Ljubljani navdušil tudi za sadjarstvo in vinogradništvo. Po vrnitvi domov je nova spoznanja uveljavil na domačem posestvu, hkrati pa je kot odposlanec Štajerske kmetijske družbe potoval po številnih kmetijskih razstavah od Pariza do Petrograda. S potovanj je domov prinašal tudi številne živali, rastline in semena, ki jih je nato gojil na svojem obsežnem posestvu. Leta 1861 si je tam postavil nov in sodoben hlev, leta 1864 še neogotskemu dvorcu podobno stanovanjsko stavbo (domačini so jo poimenovali grad) in leta 1869 še velik "kranjski kozolec", ki je bil prava posebnost v Slovenskih goricah.
O svojih dosežkih je pogosto pisal v Kmetijske in rokodelske novice in pozneje dopisoval še za mariborski Slovenski gospodar. Leta 1861 se je poročil z Ano Fanedl, hčerko premožnega trgovca iz Lenarta. V 15-letnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok. Po navedbah kronistov in ocenah zgodovinarja Igorja Zemljiča je bil Dominik Čolnik eden najpomembnejših vinogradnikov svojega časa. Že leta 1859 je pisal o pridelovanju ledenega vina, katerega je prvič na svetu tudi istega leta pridelal. Imel je svojo trsnico in na svojih posestvih je gojil več kot 400 sort vinskih trt. Za svoja vina je dobil številna priznanja na razstavah po Štajerski in na celo na dunajski svetovni razstavi leta 1873. Poleg vinogradništva se je ukvarjal še s sadjarstvom in svoje cepiče je brezplačno pošiljal številnim slovenskim učiteljem.
Obiskovali so ga politiki, gospodarstveniki in narodni delavci tudi iz Maribora in Ljubljane
Gospodarski uspeh in ugled mu je koristil tudi pri političnem delovanju. Kmalu je postal ena osrednjih osebnosti političnega življenja v lenarški okolici. Na volitvah je agitiral za slovenske kandidate, govoril je na številnih taborih, bil pa je tudi med zaslužnimi za ustanovitev Slovenske matice in časopisa Slovenski gospodar. V svojem "dvorcu" na Drvanji je 15. avgusta 1869 ustanovil kmetijsko čitalnico, njegovo posestvo pa je bilo širše poznano med Slovenci. Obiskovali so ga mnogi politiki, gospodarstveniki in narodni delavci iz Maribora, Ljubljane in od drugod. Prijateljeval je z Ivanom Hribarjem, Jankom Sernecem, Josipom Vošnjakom in številnimi drugimi znanimi osebnostmi tistega časa. Zaradi razkošnega življenja, mecenstva in številnih požarov je zašel v dolgove. Leta 1880 je bilo njegovo posestvo razprodano na dražbi, Čolnik pa se je nato preživljal le še s svojim živinozdravniškim znanjem iz Ljubljane. Nameraval je izdati knjigo Trsoznanstvo, v kateri je opisal več kot 1500 vinskih trt, a je 27. decembra 1893 prej umrl pozabljen in brez družine. Sto let po smrti so mu na hiši pri Svetih Treh Kraljih odkrili spominsko ploščo.
