Vojna

Janez Kovačič Janez Kovačič
25.02.2019 10:50
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Vinko Kernc

Neverjetno je, s kakšno lahkotnostjo, ki se spogleduje z brezbrižnostjo, se je spremenila in na novo uveljavila terminologija, ki bi se je morali izogibati tudi tisti s precejšnjim pomanjkanjem zdrave pameti. Brez opazne in nujne zadrege se govori o trgovinski vojni. Z nekaj malenkostnega zgodovinskega spomina bi bilo mogoče povsem zlahka dokazati, da so trgovinske ali gospodarske vojne zgolj predhodnice tiste prave.
ZDA in EU so svojevrstne zaveznice. Če bi pozabili ali spustili imena, bi bilo mogoče sklepati, da sta veliki nasprotnici, celo sovražnici. Vse od vstopa Donalda Trumpa v Belo hišo se odnosi na "prijateljski" osi Washington-Bruselj nenehno krhajo. Še manj ljubezni je med Berlinom in Washingtonom, česar ne skrivata ne Trump ne Merklova. Po jeklu in aluminiju, ki sta bila lani svojevrsten lakmusov papir med Evropo in ZDA, so sedaj v ospredju evropski, pravzaprav nemški avtomobili. Ti menda ogrožajo ameriške nacionalne interese. Kako in predvsem zakaj, še nismo izvedeli, a gotovo bodo vse skupaj zavili v trditve, ki se zdijo kot dejstva zgolj z lune.
In vendar ima Trumpovo nasprotovanje evropskim avtomobilom nekaj soli: bistveno višje carine na ameriške avtomobile so relikt šestdesetih let prejšnjega stoletja oziroma iz časov tako imenovane piščančje vojne med ZDA in Evropo. Toda od tedaj so se razmere obrnile na glavo, kajti veliko evropskih (nemških) avtomobilov nastaja v ZDA in obratno, zato carine pravzaprav nimajo velikega finančnega učinka ne na eni ne na drugi strani. To vedo tudi ameriške avtomobilske tovarne, ki opozarjajo na nesmisel novih oziroma dodatnih carin na evropske avtomobile. To je ukrep, ki ima značaj bumeranga, razmere pa kličejo po sodelovanju in ne nasprotovanju. Zelo razumno, a vprašanje, ali jih v Ovalni pisarni slišijo ali jih sploh hočejo slišati.
Že dolgo tega so z one strani Atlantika sporočili, da nimajo prijateljev, pač pa le interese. Ko jih - tako kot zadnji dve leti - obilno garniraš s prepričanjem "najprej mi, potem drugi" in začiniš z neverjetno dozo napuha, dobiš trgovinsko ali gospodarsko vojno. In nato je le še korakec ...

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta