(TEST) Seat ateca je dimenzijsko med manjšo arono in večjim tarracom

Janez Kovačič
11.04.2021 05:00
Najprej pri ateci občutiš lahkotnost vožnje, ugaja tudi prostornost sedenja zadaj, pestra oprema pa potisne končno ceno visoko.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Srednje veliki Seatov športni terenec se ni vdal ta hip zelo prevladujoči karoserijski modi, ki časti kupejevske zadke. Podoba je zato suvovsko klasična. Foto: Vinko KERNC
Vinko Kernc

Ateca je po poreklu špansko-katalonski športni terenec s številno konkurenco. Že znotraj koncerna – Seat je sestavni del nemškega konglomerata Volkswagen (VW) – ni skromna. Pisati, da ima nekakšen španski avtomobilski značaj, karkoli že to je, bi bil tudi zaradi tega precejšen nesmisel.

Opisana izvedenka je bila skoraj razkošno opremljena, zato je ugajalo usnje na sedežih, še bolj praktičnost dveh predalov pod prednjima sedežema, a je treba za to "razkošje" doplačati. Žal. Foto: Vinko KERNC
Vinko Kernc

Ateca je produkt koncernske tehnične in poslovne filozofije: z nekaterimi drugimi suvi si deli osnovo/platformo, pogonske sisteme in še marsikaj. Ko tako jemlješ oziroma dobiš iz skupnega arzenala, se moraš sprijazniti tudi s kakšno "malenkostjo", ki ti ni prav po godu. Ni velika skrivnost, da so Španci po tej plati kar pogostokrat v nemški senci, da ni prav velike ljubezni med Škodo in Volkswagnom in tako naprej. Koncernski kanibalizem je dejstvo.

Prtljažnik ima ob podrtih naslonjalih zadnjih sedežev stopnico, ne pa nakladalnega roba, kar je dobro. Foto: Vinko KERNC
Vinko Kernc

Pomembna, prijazna in takoj zaznavna značilnost tega seata je lahkotna vožnja, kar najprej občutiš na volanu. Čeprav je športni terenec in zato malce višji, ni zaznavnega pokimavanja, še manj zibanja. Sedi se nekaj višje, pa ne previsoko, da bi bilo morda že previsoko za starejšo avtomobilsko publiko. Praktičnost ni zapostavljena, preglednost nazaj takšna kot pri večini, torej skromna. Zelo uporabna in smiselna sta predala pod prednjima sedežema, vanju ne gre prav veliko, a dovolj. Žal ju je treba doplačati (46 evrov). Precej navdušujoče je zadaj: dva sta na svojem, tretji že bistveno na slabšem, a za kolena in tudi glave je prostora obilo. Prtljažnik nima nakladalnega roba, kar zmoreš ceniti šele po tistem, ko zamenjaš veliko avtomobilov. Ob podrtih zadnjih sedežih oziroma naslonjalih je v prtljažniku moteča stopnica. Halo, Seat?!

Vinko Kernc

Dizelski agregat je tipičen predstavnik tovrstnega pogona: po pričakovanju nekaj hrupnejši ob zagonu in izrazitem pospeševanju, pa z obilico navora, ki ga s pridom izkoristiš zlasti med prehitevanjem, fino usklajen s samodejnim menjalnikom, kar bi bilo še toliko bolj očitno in uporabno, ko bi imela ateca 4x4 in ko bi ji bili odrejeni resnejši preskusi na »terenu«. Ampak tja zapeljejo le redki športni terenci, verjetno najpogosteje službeni, kajti drugače jih je škoda … Poraba je zmerna, ni pa tako skromna, da bi bili zaradi tega čisto iz sebe.

Ateca ni izjemna – ne v dobrem ne v slabem. Kljub vsemu precej nemška.

Vinko Kernc
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta