(TEST) Peugeot 2008: Dizel? Zakaj pa ne

Peugeot ponuja za svoj 2008 dva enako močna motorja, bencinski puretech 130, o katerem smo že pisali, in dizelski bluehdi 130, o katerem gre tule beseda. Primerjava je s tega stališča smiselna: enaka moč (a pri nižjih vrtljajih), za 70 njutonmetrov večji navor (pri enakih vrtljajih!), skoraj enaka največja hitrost, rahlo počasnejše pospeševanje, za 0,7 litra manjša normna poraba, za 50 kilogramov večja skupna masa in za več kot poldrugi tisočak višja cena.

Izza volana je dizel prijeten: trušč in tresljaji so zgledno zadušeni, navora je dovolj za več kot samo živahno vožnjo pri nižjih in srednjih vrtljajih in polna 41-litrska posoda za gorivo je vedno dovolj za preko 600 kilometrov vožnje. Mu pa na avtocestnih vzponih ali pri prehitevanjih nad 100 kilometrov na uro prej zmanjka moči kot bencinskemu.

Preostalo je enako kot pri vseh dvatisočosmicah: v njem se lahko tudi prijetno nizko sedi, položaj za volanom je lahko tudi športen, icockpit je dobro (a ne enakovredno) nadomestilo za projicirni zaslon (HUD), ročica menjalnika daje zelo dober povratni občutek, preklopi iz položaja R v D in obratno so skoraj hipni, ergonomska sedeža sta odlična, okolje je lepo urejeno, bivanje v njem je prijetno, prtljažnik pa je nadpovprečno kakovosten.

Tudi kaka zamera se najde: če odmislimo asistenčne sisteme, ki pestijo tudi najdražje, gre nekaj kritike na račun opreme. Paket GT line je med najdražjimi, pa, denimo, nima osvetljenega predala pred sovoznikom, navigacijske naprave in ogrevanja sedežev. Takšen paket sicer ni več na voljo; najbližji mu je danes GT, ki stane 26.700 evrov in pri katerem je navigacijska naprava serijska.

A cena je stvar odločitve in ne vpliva na splošen vtis avtomobila kot izdelka. Kar se tega tiče, je 2008 bluehdi športni terenec, ki je že sam po sebi privlačen, z dizelskim motorjem pa je tudi eden redkih takšnih med številnimi neposrednimi tekmeci. Kot nalašč za ljubitelje dizlov, a tudi za tiste, ki morda omahujejo.