Primerjave

O tem pišemo na sosednji strani, v tem pogledu pa so zanimive interpretacije/primerjave avtomobilske stvarnosti v naši nekdanji državi ter posledično Sloveniji in omenjeni DDR oziroma vsem »vzhodnem bloku«, ki so se ob tej obletnici pojavile v slovenskem prostoru.
Zanimivo netočna ali površna je trditev, da je bilo vsepovsod enako: čakanje na nov avtomobil je bilo raztegnjeno na desetletja. Za naš prostor velja, da so bila v igri leta, kar seveda ni malo, toda možnosti nakupa in izbire so bile kljub vsemu precej večje kot v drugih državah vzhodne in srednje Evrope. Toda tudi evropski Zahod v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bil en sam avtomobilski eldorado; bistveno so te države odskočile konec sedemdesetih in nato v osemdesetih, ko se je na vso moč razcvetel nemški gospodarski čudež in se prenesel še na druge države zahodne Evrope. Res pa je nekaj drugega: večina avtomobilov je bila naprodaj za domačo valuto, nekaj malega tudi za devize. In prav tukaj se je pokazala vsa prislovična »iznajdljivost« kupcev, kar pa je oblast brez zadrege tolerirala.
Ko si imel avto in seveda denar, si lahko šel marsikam. To oziroma v tem je bila bistvena razlika med nami in drugimi državami recimo vzhodnega bloka. Trabiji ali wartburgi v DDR, škode v ČSSR, moskviči v Sovjetski zvezi, dacie v Romuniji so imeli zelo omejen doseg – v glavnem po domači državi, sem in tja na kakšno morje, morda celo Jadransko, če je bila sreča mila. In tako se je lahko zgodilo, da so bili konec avgusta 1968 travniki in igrišča Branika polni škod – ker so Rusi zatrli praško pomlad in vsaj začasno onemogočili vrnitev Čehom in Slovakom v domovino.
In ko smo že pri primerjavah: svet delavcev Volkswagna je te dni zatrdil, da ne bo dopustil gradnje nove tovarne v Turčiji. Glede na moč tega sveta utegne Erdogan ostati brez nove tovarne VW. Temu v Nemčiji pravijo soupravljanje. Sumljivo blizu – čemu že?!