Padec berlinskega zidu v noči na 9. november 1989 je nenadoma dramatično pospešil zlom komunizma v Evropi. Konec omejitev potovanj iz Vzhodne Nemčije v Zahodno je pomenila smrtni udarec za zaprto sovjetsko družbo. Hkrati je odprava omejitve potovanj zaznamovala začetek vzpona odprtih družb.
S politično filantropijo, kot temu sam pravim, sem se začel ukvarjati kakšno desetletje pred tem. Postal sem zagovornik koncepta odprte družbe, nad katerim me je navdušil Karl Popper, moj mentor na Londonski šoli ekonomije. Popper me je naučil, da popolno znanje ne obstaja in da lahko totalitarne ideologije, ki trdijo, da poznajo ultimativno resnico, prevladajo le z uporabo represivnih sredstev. V osemdesetih letih preteklega stoletja sem podpiral disidente v vsem sovjetskem imperiju in leta 1984 mi je v rodni Madžarski uspelo ustanoviti fundacijo, ki je zagotavljala finančno podporo vsem aktivnostim, ki jih ni sprožila enostrankarska država. Ideja je bila s spodbujanjem nestrankarskih aktivnosti ozavestiti ljudi, kakšna laž je uradna dogma, in delovala je kot talisman. Z letnim proračunom tri milijone dolarjev je postala fundacija močnejša od ministrstva za kulturo. Postal sem odvisen od politične filantropije in po zlomu sovjetskega imperija sem take fundacije ustanovil tudi v drugih državah. Moj letni proračun je v samo nekaj letih s treh milijonov poskočil na 300 milijonov dolarjev. To so bili burni časi. Odprte družbe so imele prevlado, glavni credo je bilo mednarodno sodelovanje.
Totalitarne ideologije, ki trdijo, da poznajo ultimativno resnico, lahko prevladajo le z uporabo represivnih sredstev
