Janez Kovačič
Pred dnevi je slovenska policija, ta ud izvršne oblasti, ki je v teh časih veliko bolj kot kadar koli doslej postal nesramežljivi poligon trenutne politike, dobila nove avtomobile. Vmes so tudi hibridi. Lepo in trendovsko, saj moramo in hočemo biti predvsem tukaj "zeleni". Toda vse to pod vprašaj postavlja tudi ekonomiko državnega, torej ne le policijskega voznega parka.
Ta je silno raznolik - od renaultov, fordov, volkswagnov, škod, toyot, beemvejev in še kakšen mercedes je verjetno vmes. To je s stališča nefavoriziranja zgolj ene same avtomobilske tovarne dobro. Javni razpisi so na slovenski sceni prav tako svojevrsten poligon predvsem političnih in tudi gospodarskih interesov, lobijev, prijateljev vseh vrst ipd. Ker pa država kupuje avtomobile pri različnih ponudnikih/tovarnah, se tako nekako za silo razblinjajo dvomi o netransparentnosti poslov. Če je to dobro, je manj dobro marsikaj drugega.
Tako pisana sestava državnega voznega parka zahteva prav tako pisano nabavo rezervnih delov, servisov oziroma servisiranja, mehanikov in še marsičesa. Pestrost skriva številne "postavke", o katerih je mogoče zgolj ugibati. Na koncu seveda vse to pokrije preljubi državni proračun, tista jama, ki se številnim verjetno zdi, da je nekaj povsem imaginarnega. Seveda je to jama z dnom. Zvečinoma je tako, da velika večina držav svoj vozni park zapolnjuje z domačimi izdelki. V Italiji se policisti pogosto vozijo v alfah, fiatih ipd. V Nemčiji so policisti tudi v porschejih, v Franciji ima predsednik republike v svojem voznem parku le domače avtomobile ipd. Zelo razumljivo: kljub evropski skupnosti, ki jo zavzeto luknjajo oziroma luknjamo, vsak daje prednost svojim. Naš, seveda v narekovajih, je le novomeški Revoz. Od njega in z njim živi nekaj tisoč ljudi, pogosto je največji slovenski izvoznik. Bi bilo nemogoče, ko bi ves ali pretežni del državnega voznega parka nabavljali v tej francoski avtomobilski trgovini? Njihova modelska ponudba zmore zadostiti vsaj 80 odstotkom potreb naše preljube države. Ampak to se doslej ni zgodilo.
Seveda ne bi bilo nujno, da bi se država vezala zgolj na tako ali drugače domači Renault. Že to, da bi vse, kar v tem pogledu potrebuje, nabavljali le pri eni avtomobilski hiši, bi bil ne tako nepomemben prispevek k vitkejšemu državnemu proračunu in posledično javnim financam. Bil bi dokaz dobrega gospodarjenja, preudarnosti in skromnosti, tudi etičnosti. To pa so bistvene sestavine vseh gospodarsko, politično, socialno, kulturno in tudi sicer uspešnih ter stabilnih držav. Vse bolj jim mahamo v slovo.
