Nafta in elektrika

Skoraj bliskovito spreminjanje tovarniških strategij, povezanih predvsem z električnimi avtomobili (in bistveno manj s priključnimi ter drugimi hibridi), verjetno potrjuje domnevo, da gre zelo zares. Evropa očitno nič več ne dvomi o ustreznosti električnega avtomobilskega pogona: investicije gredo v stotine milijard evrov in tisti, ki ne bo vlagal, bo zaostal. Ampak to je ne tako oddaljena prihodnost. Sedanjost je malce drugačna.
Čeprav so podatki o lanskem poslu z električnimi avtomobili v Evropski uniji še v porodnišnici, je očitno, da gre po kapljicah, korakcih. Vsaj v polovici evropskih držav oziroma članicah EU je delež električnih vozil manjši od odstotka skupne prodaje osebnih avtomobilov. Ločnica teče vodoravno in navpično: med bogatimi in revnimi ter od severa proti jugu stare celine. Acea, evropsko druženje proizvajalcev avtomobilov, ugotavlja bolj ali manj ugotovljeno: večji ko je bruto družbeni proizvod (BDP) na prebivalca, večje je navdušenje nad električnimi vozili. Zelo logično, kajti ti bi bili brez državnih subvencij še manj zanimivi, kot so ta hip. Hkrati je očitno, da je evropski sever v tem pogledu veliko naprednejši kot jug, ampak tudi tukaj ima prste vmes denar. In vse poseka Norveška, ki ji te dni pojejo veliko slavo. Upravičeno?
Ta severnoevropska država, pridružena članica EU, je edina, ki ima dovolj svoje nafte. Ima jo kar tako, po sreči, naključju, nekakšni volji. Tudi zato je BDP na prebivalca več kot dvakrat večji od povprečja EU. Tako bi se lahko zgodilo katerikoli drugi evropski državi. Del svojega blagostanja, zgrajenega prav na vse bolj preganjani fosilni nafti, je prelila v varovaje okolja, tudi v električne avtomobile. To bi lahko naredili v vsaki državi, ne le ti Vikingi. Res? Namesto da bi se vozili s poceni nafto – kot na oni strani Atlantika in še kje –, gledajo naprej, skozi daljnogled. Za to je potreben družbeni konsenz, predvsem pa politika, ki ne šteje dnevov le do prvih volitev. Vprašanje brez odgovora: kaj bi se zgodilo, ko bi mi imeli nafto?!