Mestni

Nasprotje je očitno: prostora je čedalje manj, toda posel z malimi nikakor ne gre. Ne pri nas ne drugje v Evropi. Razlog (verjetno) tiči v dejstvu, da mali avtomobili prinašajo malo denarja, pravzaprav zaslužka. Toda kljub temu jih niso povsem odplaknili s tega sveta, pri čemer (še vedno) drži, da imajo vsaj nekaj tistega, kar imajo veliki. Space star tudi.
Ta je v dimenzijskem pogledu res pravi mini. S tem mu je v zibelko položen njegov naravni habitat. Urbano okolje, torej tam, kjer so centimetri zelo skopo odmerjeni. V tem pogledu je space star zelo skromen: ne seže čez štiri metre. Ker je tako, je marsikaj tistega, kar ponuja, precej skromno, kar še posebno velja za prtljažnik, tudi sedenje zadaj in še kaj bi se našlo. Je pa po drugi strani kljub sprednjemu pogonu zelo okreten in s priročno majhnim obračalnim krogom, kar v mestu šteje skoraj dvojno. Oblika, podoba? Če ga gledaš predvsem od spredaj in zadaj, kjer se spodaj bohotita difuzorja in zgoraj niti ne tako liliputanski spojler, je videti malce dirkaško nabit, precej drugačen, kot je v resnici. Ampak to je zgolj utrinek, ki ga je treba prepustiti vsakim očem posebej.
Notranjost z armaturo vred seveda ne ponuja kakšnega posebnega presenečenja oziroma presežkov. Klasika v dobrem in preprostem pomenu besede. Ampak - kje je gumb za zagon motorja? Običajno je na desni strani, pod volanom. Space star malce preseneti - ja, na levi, tudi pod volanom, kot pri porschejih … Zaslon, ki je v tem primeru tudi multimedijski, je pričakovano dokaj majhen. Ni premajhen, a je za današnje čase skromnih dimenzij, kajti zdaj se v avtomobilih bohotijo pravi mali televizorji, ki postajajo bistvo avtomobila. Kljub dokaj skromnemu zadnjemu oknu je preglednost nazaj več kot znosna, vsekakor boljša kot pri konkurentih pa tudi pri onih, ki to niso. Dva klasična merilnika ne povzročata nobene zmede, odlagalnih prostorov je kar nekaj in niso preveliki, sedeži so oblečeni v kombinacijo usnja in blaga, kar prinaša nekaj noblese. Zadaj se sedi še kar, jasno je, da kakšnega posebnega prostorskega razkošja ne more biti. Prtljažnik ima dvojno dno, ki pa ni globoko. Če hočeš podreti naslonjalo zadnje sedežne klopi, deljive v razmerju 70/30, to ni preveč preprosto - to lahko storiš zgolj iz prtljažnika, ne pa tudi iz potniškega prostora. Čudno, nepraktično. In kot že zapisano: majhen avto, liliputanski prtljažnik.
Motor že ob prvem zagonu ne dopušča dvomov. Po glasu in tudi zmogljivostih je to (bencinski) trivaljnik, vendar nekaj močnejši oziroma prostorninsko razsežnejši od dveh, ki sta v ponudbi. Oglasi se dokaj značilno, zraven je petstopenjski ročni menjalnik, pogon gre na prednji kolesni par. Relativno malo kilovatov oziroma "konjev" ima na skrbi zelo pičlo težo, kar pomeni, da je marsikaj odvisno tudi od voznika. V mestu je na svojem, nič ne manjka, z njim pred koncem rdeče luči na semaforju ne preskušaš nabildanih mestnih dirkačev. Se ne spodobi, temu ni namenjen. Daljše vožnje tečejo v pričakovanem ritmu: končna hitrost je sicer visoka, ni pa priporočljiva daljši čas, saj je trušča vendarle nekaj preveč. Kar lagodno se pelješ tam pri 130 km/h, se niti ne trudiš ali utrujaš s kašnim prehitevanjem, saj je treba to storiti premišljeno. Seveda se pozna, ali je v avtu zgolj voznik ali pa ima na krovu še dva, celo tri. Na slovenskih cestah, tistih, ki bi si že zdavnaj zaslužile kakšno asfaltno pomado, čutiš podvozje, je pa povprečna poraba prijazno blizu tisti, ki jo napoveduje tovarna.
V voznem pogledu je space star predvsem za umirjene, tiste, ki se jim življenje pretežno odvija v mestih in na krajših razdaljah. V resnici mu ne manjka nič bistvenega, še cena je precej na njegovi strani.