Po ogrevalni predfestivalski Briljantini, ki je navdušila z mladostno energijo in novimi glasbenimi talenti, ter otvoritvi s svetovno premiero spektakla Sfera Mundi v izvedbi katalonske gledališke skupine La Fura dels Baus je letošnji festival kljub kar nekaj odpovedim v popolnem teku.
Izvrstna Bela krajina
Po številčno razkošnejši Simfonični ekstazi na Kongresnem trgu in nastopu Orkestra Münchenske filharmonije je bil 3. julija v dvorani Slovenske filharmonije izveden koncert z naslovom Pastorala. Drugi v nizu klasičnih koncertov je ponovno potrdil kvaliteto Orkestra Slovenske filharmonije, ki je bil pod vodstvom ruskega dirigenta Dmitrija Lissa - z vsem spoštovanjem do solistke Natalie Clein - zvezda torkovega večera. Njegov kultivirano polni zven z odličnimi solističnimi prispevki, izjemna skladnost z dirigentom in privlačen program so zadovoljili tudi najbolj petične poslušalce.
Navdušila je že uvodna Bela krajina, pri kateri se je zdelo, da se je Lissova uralska duša povsem našla v melodično barvitem in muzikalno razgibanem delu slovenskega skladatelja Marjana Kozine. Silovito temperamenten in ritmično razdrobljen začetek, filigranska igrivost, prelivajoča se linija pihal v kontrastu s sunkoviti akcenti tolkal ter spevna liričnost trobil so zazveneli v vsem sijaju in so nedvomno v ponos slovenski glasbeni zakladnici.
Sledil je Haydnov Koncert za violončelo in orkester št. 2 v D-duru, Hob. VIIb/2, op. 101, z britansko solistko Natalie Clein, ki se je na festivalu v intimnejšem ambientu Križevniške cerkve predstavila že pred dvema letoma. Igro Cleinove, ki je pred dodatkom občinstvu zaupala, da je napol Slovenka, saj njeni otroci govorijo slovensko, sicer odlikuje nalezljiva ekspresivnost, a sta celosten vtis pokvarila intonančna ohlapnost predvsem v virtuoznejših solističnih pasažah ter občutek, da ni bila vedno kos odločnemu Lissovemu tempu, s katerim je ponovno zanesljivo vodil orkester. Sicer pa je Allegro moderato postregel z lepimi čutečimi linijami čela v sozvočju z godali, lirični Adagio je božal z nežno razvezujočimi se akordi, živahni Rondo pa je, vključujoč solistično kadenco, lepo zaključil izvedbo dela slavnega avstrijskega skladatelja klasične dobe.
Barvita Pastoralna
V drugem delu večera smo prisluhnil Simfoniji št. 6 v F-duru, op. 68, L. van Beethovna, ki se je kot nalašč skladala z vremenskimi razmerami, saj se je v tem času nad Ljubljano razbesnelo neurje in se do konca koncerta umirilo. Četrti in peti stavek namreč nosita podnaslove Nevihta - Vihar ter Veseli in hvaležni občutki po nevihti.
Celotna simfonija, poznana tudi kot Pastoralna, je podobna nizu impresionističnih slikarskih podob narave, kar ne preseneča, saj jo je skladatelj spisal v podeželskem okolju Hellgenstadta in Badna na obrobju Dunaja, tri leta zatem, ko je habsburška prestolnica klonila pod naskokom Napoleonove armade, in v času napredujoče izgube sluha. Pri stavek, Prebujenje vedrih občutkov ob prihodu na deželo, je odlikovalo lepo oblikovanje linij pihal (oboa, klarinet, flavta), pri crescendu smo morda pogrešali za odtenek več globine zvoka. Drugi, Prizor ob potoku, je izzvenel lahkotno v plesnem tričetrtinskem ritmu, med solističnimi instrumenti pa sta lepo izstopala fagot in čelo ter prepoznavno sklepno posnemanje ptičjega petja (slavček - flavta, prepelica - oboa, kukavica - klarinet). Preostali del simfonije, v katerem so brez premora združeni zadnji trije stavki oziroma slike, je uvodoma zaznamoval lep muzikalni dialog (čisto sinkopiran nastop oboe s pridruženima klarinetom in rogovi), v nadaljevanju pa preplet veličastnega plesno obarvanega motiva in odločnih težkih fraz, ki so jih občasno prekinjali grozeči "nevihtni vložki" fraz ter izjemno čisti attacca nastopi. Sodelovanje dirigenta, ki že več kot dvajset let vodi Uralski filharmonični orkester, ter domačega orkestrskega sestava, ki praznuje 70-letnico obstoja, se je v vseh pogledih izkazalo za odlično potezo.
Niz odpovedi
Začetek letošnjega festivalskega dogajanja pa je zaznamovalo kar nekaj odpovedi napovednih dogodkov. Pandurjev Faust v izvedbi ljubljanske Drame je zaradi bolezni v ansamblu dobil nadomestni termin v začetku septembra, zaradi istega vzroka pa je v prvem tednu žal odpadel koncert opernih arij latvijske sopranistke Kristine Opolais. Ljubitelji opere imajo do konca meseca na voljo še dva podobna dogodka: nastop nemške sopranistke Diane Damrau (v družbi njenega soproga basbaritonista Nicolasa Testé) ter koncert opernih zvezd iz Sankt Peterburga.
Brez dodatnega pojasnila je bil odpovedan tudi za sinoči načrtovani nastop Opere in baleta SNG Maribor z Wagnerjevo opero Rensko zlato, s prvotno načrtovanega Kongresnega trga pa je v dvorano SNG Ljubljana prestavljen mariborski triptih baletnih koreografij Leva desna, leva desna. Kje se skrivajo pravi razlogi (premalo zanimanja za velika prizorišča?), lahko samo ugibamo, dejstvo pa je, da je 66. Ljubljana festival gotovo utrpel veliko škodo z začasno izgubo paradnega prizorišča, Križank. Jasno je namreč, da se gledalci za ogled posameznega dogodka odločajo tudi zaradi prostora in da Kongresni trg (ali kakšno zaprto prizorišče) nikakor ne more nadomestiti izjemnega ambienta Plečnikove mojstrovine.
