Za Španijo in Katalonijo ni več poti nazaj

Med dovtipi, ki so v Sloveniji krožili v času osamosvojitve, je bil tudi tisti o spomeniku, ki bi ga morali Slovenci postaviti Miloševiću. Brez njegovih sanj (in žal ne samo sanj, kot smo videli kasneje) o veliki Srbiji bi bil odhod Slovenije iz Jugoslavije verjetno veliko težji. Navdihnjen od tega spomina sem v nedeljo zvečer, ko je katalonska vlada objavila izid referenduma in napovedala, da bo predlagala parlamentu razglasitev neodvisnosti, pobaral zunanjega ministra Raula Romevo, ali imajo že načrt za postavitev spomenika Marianu Rajoyu. Nasmejal se je in odgovoril: "Res, velik spomenik mu moramo postaviti."
Za vse, kar se je v zadnjih desetih letih dogajalo na relaciji med Madridom in Barcelono in je v nedeljo privedlo zadeve tako daleč, da zdaj lahko rečemo, da ni več vprašanje, ali bo postala Katalonija samostojna, ampak samo, kdaj se bo to zgodilo, je odgovoren prav Mariano Rajoy.
V teh njegovi ihti, ki je privedla do take zaostritve, da ni več poti nazaj, je treba navesti tri prelomne odločitve. Prva sega desetletje nazaj, v čas, ko sta po dolgih pogajanjih v času Zapaterove socialistične vlade Španija in Katalonija dosegli dogovor o novem katalonskem statutu. Potrdila sta ga katalonski in španski parlament in Katalonci so ga potrdili na referendumu. Proti novemu besedilu je nastopil takratni voditelj opozicijske Ljudske stranke Mariano Rajoy, ki je vložil pritožbo na ustavno sodišče, pritožbo pa podkrepil s štirimi milijoni podpisov, ki so jih zbrali strankini privrženci po vsej državi. Ustavno sodišče je leta 2010 s petimi glasovi proti štirim, torej s pičlo večino, ugodilo tej zahtevi in spremenilo 41 členov nove ustave ter tako odvzelo Kataloncem obljubljene pravice. Med temi je bil ukinjen tudi člen, ki je Kataloniji priznaval status nacije. V nekaj urah se je zbralo v središču Barcelone milijon protestnikov in take manifestacije so nato potekale vsako leto, vedno ob prisotnosti najmanj milijonske množice. Če je bila v začetku temeljna zahteva nov statut avtonomije, se je ta zahteva že dve leti kasneje spremenila v zahtevo po samostojni državi.