“Publiki je jasno, da Selmo poje Bebek"

Začela bi kar s koncertom, ki ga boste imeli septembra v Ljubljani.
“Ideja, da bi imeli koncert v Ljubljani, se je porodila zato, ker smo se odločili, da bomo naredili nekaj koncertov, kjer bi igrali glasbo, ki jo ljudje poznajo in jo imajo radi. Lahko rečem, da gre za koncert, podoben koncertom, ki so že bili v Zagrebu, Osijeku, Splitu in Beogradu, vsi so bili razprodani. Takšen koncert je nekaj, kar počnem prvič v življenju kot Željko Bebek. Kot veste, spadam bolj med klubske glasbenike. Koncert v Ljubljani je velik projekt, vezan tudi na izdajo moje zgoščenke Ono nešto naše. Koncert bo trajal tri ure in bo izveden v najboljši mogoči avdio in video produkciji. Lahko trdim, da bom na odru Željko Bebek v svoji najboljši verziji do zdaj.“

Koncert je v bistvu moja življenjska zgodba

Vaša zadnja zgoščenka oziroma album z naslovom Ono nešto naše, ki je izšel lani v jeseni, je dosegel velik uspeh, še posebno na Hrvaškem. Bomo te pesmi slišali tudi na ljubljanskem koncertu?
“Res je, album je velik uspeh na Hrvaškem, pesmi z albuma so segle v vrhove top list na Hrvaškem, zanj sem dobil več glasbenih nagrad, kot so porin, zlatni globus in druge. Zame in za ekipo, ki je delala na tem albumu, to veliko pomeni, sprejeli so nas namreč poslušalci, kritiki in mediji. Po tem uspehu sem si rekel, da moramo narediti nekaj koncertov in se tako oddolžiti svoji zvesti publiki. Zelo smo se potrudili, da bodo koncerti res odlični. Tisti, ki bodo prišli na koncert v Ljubljani, se bodo o tem lahko sami prepričali, saj bo koncert skozi pesmi, ki jih bomo predstavili, zelo čustven. In verjamem, da bodo moji oboževalci odšli s koncerta zelo zadovoljni. To lahko rečem, ker vem, kakšna je bila reakcija publike, in poročanje medijev po prvem koncertu, ki smo ga imeli premierno v Zagrebu 8. marca letos. Po vseh do zdaj izvedenih koncertih se počutim zelo dobro, boljše, kot kadarkoli do zdaj v življenju. Koncerti so v bistvu moja življenjska zgodba, ki jo predstavljam publiki zdaj, ko sem že prešel sedemdeseta življenja.“
V Ljubljani bo z vami na odru tudi vaš 15-letni sin, prav tako glasbenik, bil je tudi na prejšnjih. Kako to, da bosta s sinom nastopala skupaj?
“Res je, z mano na odru prvič stoji sin Zvonimir, v bistvu gre za koncert očetje in sinovi. Nastopa tudi moj producent in kompozitor Branimir Mihajlević, ki igra klaviature, njegov starejši sin igra kitaro, mlajši violino - zanj lahko rečem, da gre za enega najboljših violinistov na Hrvaškem -, in potem sem tukaj jaz, pevec, in moj sin Zvonimir, ki igra kitaro. Sicer pa bo na odru še več glasbenikov, torej moj rock bend, ki igra z mano zadnjih pet let in se imenuje The Band - lahko rečem, da gre za najboljši bend, s katerim sem kadarkoli igral, potem so tukaj še drugi glasbeniki, ki igrajo različne vokalne inštrumente. Na koncertu v Ljubljani - tako je bilo tudi na ostali do zdaj izvedenih koncertih - bomo igrali pesmi, ki sem jih pel, ko sem bil še v skupini Bijelo dugme. To obdobje je trajalo nekje do konca osemdesetih let, ko sem stopil na samostojno pot. Nato sledijo pesmi iz mojega obdobja samostojne kariere, odpeli pa bomo tudi vse pesmi z zadnjega albuma Ono nešto naše. Skratka, na koncertu bomo odpeli vse meni najljubše pesmi.“
Katere so to? Veliko je bilo v vseh teh letih uspešnic s skupino Bijelo dugme in v vaši solistični karieri.
“To so pesmi, ki so jih napisali Goran Bregović in drugi, meni zelo dragi avtorji, kot so Arsen Dedić, Vlado Dijak, Željko Ninčević, Zrinko Tutić, Rajko Dujmić, Đorđe Novković, Branimir Mihajlević. Meni najljubše pesmi so Ima neka tajna veza, Selma, Dabogda te voda odnijela, Loše vino, Ako voliš ovu ženu, Ljubav kao iz pjesme in druge. Ne bom povedal koncepta koncerta v Ljubljani, naj bo presenečenje za mojo publiko, lahko pa rečem, da seveda ne bo manjkala tudi meni zelo ljuba pesem, Laku noć svirači. V bistvu pa je pri izboru najpomembnejše, katere pesmi je moja publika najbolj sprejela in jih rada poje. Z veseljem lahko rečem, da so to pesmi še iz obdobja benda Bijelo dugme in iz moje samostojne glasbene kariere, tudi z zadnjega albuma Ono nešto naše. “
Ste tudi vi napisali kakšno pesem?
“Ne, za to nekako nisem talentiran. Že zelo zgodaj pa sem ugotovil, da rad pojem in da imam posluh za to. In da mi je veliko laže odpeti lepo pesem. V svoji karieri sem pel pesmi številnih avtorjev, njihove pesmi so naletele na zelo dober sprejem pri moji publiki. Lahko rečem, da sem zelo ponosen, ko vem, da mnoge glasbene skupine v državah nekdanje Jugoslavije, na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini, v Makedoniji, zaključujejo koncerte z mojo pesmijo Laku noć svirači, ki jo je napisal Dorđe Novković.“

Katera naj gre v srce in iz srca

Verjetno v roke dobite veliko pesmi. Katera je tista, ki jo boste vzeli v srce in jo zapeli na koncertu?
“Na začetku glasbene kariere sem pogosto moral delati kompromise z Goranom, ki je pisal pesmi, ker smo pač bili glasbeni bend Bjelo dugme. Od petih, šestih pesmi, ki jih je za bend uspel napisati recimo v enem letu, jaz dveh ne bi nikoli pel. A sem jih. Ko pa se je začela moja samostojna glasbena kariera, je bila publika moj največji kritik. Oboževalci so se spraševali, ali pojem pesmi, kot sem jih pel takrat, ko sem bil v skupini Bijelo dugme, ali pojem drugačne pesmi. Zato sem kot pevec znova moral delati kompromise, da sem nekako iskal pesmi, ki so bile podobne tistim iz obdobja Bijelo dugme, in nove, povsem drugačne, da je bila zadovoljna moja publika. V zadnjem obdobju moje kariere pa je drugače, ni mi več treba iskati kompromisov, sem to, kar sem, in publika me takšnega sprejme. Danes je to videti tako, da gremo v glasbeni studio in posnamemo dobro pesem. Zato je moj zadnji album Ono nešto naše povsem moj v smislu, da mi ni bilo treba z nikomer sklepati kompromisa in da je vse izpadlo tako, kot sem želel.“
Vašo glasbeno kariero bi lahko razdelili v tri obdobja, z bendom Bijelo dugme, v tisto po njem in zadnje, zdajšnje obdobje vaše samostojne kariere. Katero vas je najbolj zaznamovalo?
“Začetki moje pevske kariere sežejo v sedemdeseta prejšnjega stoletja in so vezani na obdobje moje mladosti. Ko smo na neki način kulturološko, če se lahko tako izrazim, živeli za železno zaveso, v neki nehumani družbi, ki je pač bila odraz tedanjega časa. Mi, Bijelo dugme, smo takrat s svojo glasbo v naš prostor prinesli duh oziroma čustva Zahoda, kjer so živeli drugače, kot smo mi tedaj živeli. In smo tisto življenje na neki način lahko gledali le prek nekega zidu. Bijelo dugme, ki smo ga sestavljali Goran Bregović, Zoran Redžić, Vlado Pravdić, pokojni Ipe Ivandić in jaz, je s svojo glasbo v naš prostor vnašalo nekaj novega. Bilo je lepih deset let. Začetki sežejo nekje v leto 1974, ko smo se našli v Sarajevu, v glasbenem smislu smo bili zelo kreativni, bilo je veliko energije, emocij, čustev. Emocije s koncertov skupine Bijelo dugme sem nekako za vedno obdržal v sebi in pridejo na dan na mojih nastopih. Nato sem se leta 1983 odločil za samostojno pevsko kariero. Spoznal sem, da smo kot Bijelo drugme naredili vse, kar je bilo mogoče, in da je bilo naše poslanstvo na neki način izpolnjeno. K odločitvi, da grem svojo pot, so botrovale še neke druge okoliščine, o katerih ne govorim. Začutil sem pač, da moram naprej sam, čeprav sem s bendom doživel zelo veliko lepega. Vem, da sem se pravilno odločil.“

Bela pravljica za vso Jugo

Goran Bregović mi je pripovedoval o tem, kako ste kot mladi glasbeniki igrali v Italiji, kjer je bilo na voljo vse: nastopi, denar in tudi droga. In kako je potem njegova mama prišla ponj in ga odpeljala nazaj v Sarajevo, kjer se je vpisal na fakulteto.
“Res je. Jaz sem bil najstarejši v skupini in sem se na neki način čutil dolžnega skrbeti za fante, ko smo šli igrat v Neapelj. Bili smo mladi, polni življenja, veliko se nam je dogajalo. Potem smo se po nekaj mesecih sporekli, zato sem se pred fanti vrnil v Sarajevo, in o tem, da nisem več v Italiji, obvestil Goranove starše in starše drugih fantov. Goranova mama, zdaj je že pokojna, mi je vedno govorila, sin moj, čuvaj mi mojega dragega Gorana. In čez nekaj časa se je v Sarajevu začela naša pravljica, imenovana Bijelo dugme, in se razširila po vsej Jugoslaviji. Pri tem nam so nam veliko pomagale tudi izkušnje, ko smo igrali v Italiji.“
Bijelo dugme se je leta 2005 znova sestalo, imeli ste tri velike koncerte. Skupina znova nastopa, marca smo jih poslušali v ljubljanskih Stožicah, vendar brez vas, prvega pevca skupine. Kaj se je zgodilo?
“Res je, leta 2005 smo se znova sestali v prvotni zasedbi, ker se je nekdo spomnil, da je bilo Bijelo dugme ustanovljeno pred tridesetimi leti. Na koncertih v Sarajevu, Zagrebu in Beogradu, kjer je bilo ogromno ljudi, v Zagrebu sto tisoč, v Sarajevu okoli 70 tisoč, v Beogradu 400 tisoč ljudi, se je znova pokazalo, da je bila skupina Bjelo dugme v Jugoslaviji res zelo velika zgodba. Ki pa se je po desetih letih nastopanja zame nekako zaključila. Potem je prišel novi pevec, za njim še eden. Po teh treh koncertih sem nekako upal, da bo Goran znova za daljše obdobje oživel Bijelo dugme s prvotno glasbeno zasedbo, a se to ni zgodilo, ne vem, zakaj ne. Zato sem potem nadaljeval svojo samostojno glasbeno kariero. Zdaj, ko skupina znova nastopa - Goran me je povabil, da pridem, čeprav je od prvotne zasedbe v njej le Goran -, je bilo od mene težko pričakovati, da se bom, glede na svoje glasbene obveznosti, saj imam letno okoli 150 glasbenih nastopov, znova pridružil. Vendar pa je tukaj še nekaj drugega, kar me je tudi odvrnilo od nastopanja; to namreč ni več naše Bijelo dugme z zasedbo, kot je bila nekoč. V bendu, ki nosi ime Bijelo dugme, so razen Gorana neki drugi glasbeniki, ki pač pojejo pesmi skupine Bijelo dugme. To ni več Bijelo dugme.“
Bi znova peli v bendu slavnega imena, če bi v njem igrali tisti, ki ste bili v prvotni zasedbi?
“Ja, v tem primeru bi z veseljem pel, ker bi bili spet mi, naša stara ekipa s tistimi močnimi emocijami in spomini, ki jih ne more nihče drug začutiti, četudi poje ali igra naše pesmi. Mislim, da je publiki na primer jasno, da Selmo poje Bebek, in nihče drug je ne more odpeti kot jaz. In da nihče ne more igrati pesmi ansambla Bijelo dugme tako, kot so jih prvotni člani naše skupine. Bili smo original, vse drugo je kopija.“

Glasba je preživela vse

Tem dogodkom sledi daljše obdobje vaše samostojne glasbene kariere. Kako vam gre?
“Lahko rečem, da sem rojen pod srečno zvezdo, saj sem imel zelo uspešno glasbeno kariero najprej skupaj s skupino Bijelo dugme in kasneje solistično, ki traja že več kot 45 let. Vmes se je zgodilo tisto turbulentno, vojno obdobje razpada naše nekdaj skupne države Jugoslavije. Vendar je glasba preživela vse, še vedno zelo povezuje ljudi. Zame se v smislu nekih meja, ki so nastale ob novih državah iz nekdanje skupne, Slovenija, Hrvaška ..., ni nič spremenilo. Že prej sem rad prišel v Slovenijo, še vedno rad pridem. Tako velja tudi za druge države, Srbijo, Makedonijo, Bosno in Hercegovino. Na Hrvaškem živim od leta 1991, ko sem tja prišel iz Sarajeva, kjer sem se rodil in preživel svoje otroštvo in mladost. Moja publika še vedno reagira enako, kot je v obdobju skupne države, še vedno govorimo o enakih emocijah, pesmih. Vsa ta obdobja sprememb sem kot glasbenik preživel, a z veliko dela, ljubezni do glasbe, talenta in tudi malo sreče.“
Lahko rečete, da se je vaša glasbena kariera na neki način začela že, ko ste peli v otroškem zboru v osnovni šoli in v cerkvi v vašem rodnem Sarajevu?
“Petje v zborih je bilo zelo pomembno obdobje učenja glasbe. Ker sem izhajal iz delavske družine, nisem imel možnosti učenja igranja instrumentov v glasbenih šolah, za kar mi je zelo žal. Zato sem si vse življenje potihoma želel, da bi obiskoval glasbeno šolo. Ampak tako je pač bilo, vse inštrumente, ki sem se jih naučil igrati, kitaro, klavir, sem obvladal kot samouk. Mogoče je tako moralo biti. Morda ne bi kasneje postal tako dober pevec, ker se morda sploh ne bi razvijal v to smer. Zato pa moji otroci obiskujejo glasbeno šolo oziroma akademijo. Hčerka Katarina se uči igrati klavir, sin Zvonimir kitaro. Oba se izobražujeta tudi v solo petju. Imela bosta to, kar meni ni bilo dano, uradno glasbeno izobrazbo. Mogoče bosta kdaj kasneje ustvarila svoje glasbene kariere, ne vem, storila bosta, kar bosta sama želela.“
Ali kaj obžalujete v svoji glasbeni karieri?
“Ja, to, kar sem že omenil, da nisem imel možnosti za profesionalno učenje glasbenih instrumentov. Če ne bi bil uspešen glasbenik, bi zdaj še rekel, da mi je strašno žal, da nisem postal uspešen glasbenik. Zdaj pa že veliko let vem, da mi je bilo usojeno, da postanem dober pevec, glasbenik. Zato sem bogu zelo hvaležen, dal mi je pevski dar in pamet, da sem se znal razsodno odločiti v pomembnih trenutkih življenja. In moč, da sem pri 55 letih tako rekoč čez noč nehal kaditi, ker je to škodovalo mojemu zdravju. Takrat sem se tudi bolj posvetil sebi, svojemu zdravju in skrbi za telo. Redno obiskujem fitnes, da imam dovolj kondicije za potovanja do mest, kjer nastopam, in da se na nastopih popolnoma lahko predam svoji publiki.“
Imate še kakšno sporočilo za naše bralce?
“Ja, za moške. Živite svoje življenje tako, da se vsak dan znova zaljubite v svojo ženo.“