Generalmajor ameriške vojske Chris Donahue se je v ponedeljek minuto pred polnočjo po lokalnem času zadnji vkrcal v ogromno transportno letalo C17 oboroženih sil ZDA, ki je zadnje v seriji odletelo z letališča v Kabulu. Tistega, ki so ga zahodne sile uporabljale skoraj dve desetletji. Večje simbolike skoraj ne bi mogli najti: kapitan zadnji zapušča potapljajočo se ladjo. Tega kapitana so infrardeče kamere v svojem okroglem okularju posnele v zeleni svetlobi, v popolni bojni opremi, takšni, kot so jo uporabljali ameriški in drugi vojaki (pre)dolga leta.
Tako je, zahodna ladja je v Afganistanu, ki sploh nima stika z morjem, potonila. Kapitani bi morali biti drugi, ne general Donahue, ki se je potil pod čelado. Vkrcati bi se morali ameriški predsedniki - George W. Bush, Barack Obama, Donald Trump in ne nazadnje Joe Biden. Oni so zanetili najdaljšo vojno v sodobni zgodovini, iz katere so prvotno poraženi afganistanski skrajni islamisti talibani izšli kot največji in absolutni zmagovalci. Zakaj je moralo umreti nekaj sto tisoč ljudi, v veliki večini civilistov, v bistvu ne ve nihče. Zaradi maščevanja za teroristične napade na ZDA 11. septembra 2001? Zaradi ameriškega napenjanja mišic? Zaradi vsemogočne vojaške industrije? Izvoza zahodne demokracije tja, kjer je nočejo in ne razumejo? Da, zaradi vsega tega in še česa.
Dejstvo je, da se je pokazalo, da nobena vojaška mašinerija ne more poraziti domačinov, ki vedo, za kaj in v imenu katerega boga se borijo. Drugo dejstvo, in to je še bolj boleče, je, da se snovalci 20-letne vojne očitno niso skušali niti malo vživeti v kožo ljudi, katere so napadali in jim želeli prodati zahodne sanje. Če bi bilo tako, kot so si zamišljali v ameriškem obrambnem ministrstvu v Pentagonu pa na sedežu zveze Nato v Bruslju, bi zdaj Afganistanci in zlasti Afganistanke mahali z rožicami in pozdravljali zmagovalce. Nekateri morda to res počnejo, a pozdravljajo belo zastavo talibanov.
V tej vojaško-politični zablodi je sodelovala tudi Slovenija. Roko na srce, drugače ni šlo. Ko smo leta 2004 končno dočakali polnopravno članstvo v zvezi Nato, kar je bil eden od strateških ciljev naše mlade države, smo s tem prevzeli tudi določene obveznosti. Ena od njih je, da sodelujemo tudi v misijah, ki si jih morda ne želimo. Tam smo bili in izšli skoraj nepoškodovani.
Druga obveznost je tista do Evropske unije, tam pa smo, khm, kar daleč od Bruslja oziroma jedrnih držav. Ko se te zavzemajo za solidarnost do afganistanskih beguncev, je Slovenija skočila na vlak tistih, ki o tem nočejo niti slišati. Še več, premier Janez Janša in vsaj nekateri njegovi ministri želijo biti zaviralci niti ne kretničarji na tem vlaku. "Evropska unija kot tudi vse države, ki so sodelovale v misijah Nata v Afganistanu, imajo dolžnost, da poskrbijo za ljudi, ki so posebej ogroženi zaradi novonastale situacije v Afganistanu, na primer novinarji, zagovorniki človekovih pravic, sodniki in pravniki, in na splošno ženske in deklice," se je pred dobrim tednom dni glasilo sporočilo predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. Jo je kdo v Sloveniji ali državah višegrajske četverice slišal? Ne.
Slaba tolažba je, da so v Afganistanu najkrajšo potegnile ZDA. Pa zveza Nato. Da na preizkusu človečnosti lahko na koncu pademo vsi, je morda najpomembnejše. In po tem nas bo sodila zgodovina, ne po vojaških (ne)uspehih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
