Stjepan Hauser je žagal za "vse deklete". Luka Šulić pa ... Saj je itak vse povedal že takoj na začetku. "Dober večer! Ne morem vam opisat', kak' sem srečen, da ste prišli. Hvala!" In potem je, dve uri kasneje, stal tam, kamor je sam kot pubec lazil. Skozi šumo, prek ograje. Povedal še več, kot pove sicer. Moral je. Domačin. Ja, saj drži: povsod je lepo, doma je najlepše. Ampak tole je bil koncert, ki je presegel nostalgijo. Z lokom v roki. Z vijol'čnim dresom na sebi. S petnajst tisoč ljudmi pred očmi. "Ponos'n sem, da s'n Mariborčan!" je izdavil. Vidno ganjen. Kaj ne bi bil. Lahko je bil ponosen na Maribor ravno toliko, kot je Maribor lahko bil ponosen nanj. In tudi nase. Ali z ekstatičnimi Šulićevimi besedami: "Ajde, Maribor, da vas čujem!"
15
tisoč ljudi si je ogledalo spektakularni nastop 2Cellos na mariborskem Snežnem stadionu
