Kako najti razlago za vsaj dva paradoksa, ko je vladajoča koalicija v javnost zalučala novelo zakona o varovanju javnega reda in miru, s katero bi kaznovali tiste, ki da se nedostojno vedejo do najvišjih predstavnikov države. Prvi paradoks je v bistvu tragikomičen - koalicija, ki je generator javnih žalitev in spodbujevalec sovražnosti v družbi, predlaga, da bi kaznovali vse, le tistih, ki so odgovorni za to, da je spodobna in argumentirana javna debata praktično izginila, ne. To je nekako tako, kot če bi zavarovali piromana, kaznovali pa gasilce. Prvo sporočilo, ki so ga poslali javnosti, je: mi lahko, vi pa jih boste dobili. Predvsem po žepu.
Drugi paradoks se kaže - predvsem pri vladajoči stranki - v nenehnem iskanju komunistov, ki da obvladujejo vse sisteme v državi, zaradi česar so koalicija in vsi, ki jo podpirajo, v drugorazrednem položaju. Tudi če ob strani pustimo še en paradoks, da je v tej stranki kar nekaj vidnih predstavnikov nekdanjih članov zveze komunistov, se je stranka odločila, da bo po ovinkih uzakonila eno od starih oblik discipliniranja naroda. Temu se je v nekdanji državi reklo verbalni delikt. Zakonska dikcija, ki so jo predlagali, je bila dovolj ohlapna, da jo lahko z nekaj kreativnosti primerjamo s prav tako ohlapnim zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika nekdanje SFRJ, po katerem so te lahko obsodili skoraj za vse. Drugo sporočilo, ki ga je vlada poslala javnosti, je bilo tako zlovešče kot prvo: vračamo metode prejšnjega režima.
To, da se je vladajoča koalicija nenadoma omehčala in začela vnašati popravke v predlagane zakonske vrstice, je pričakovano. Nacija, ki je zaradi pandemije in stihijskega ter popolnoma zgrešenega vladnega soočanja z njo na robu z živci, bi z lahkoto - tako kot pri noveli zakona o vodi - zbrala referendumske podpise in vladajočim pripravila še eno množično in trdo soočenje z realnostjo. Tudi če so bile zakonske spremembe v javnost vržene, da bi preusmerili pozornost s kakšne pomembne teme ali pa se je le testiralo, do kod lahko gredo z "zaščito" vrhuške, to ne odnaša njihovega tretjega sporočila javnosti: smeri višegrajskega razvoja so nam zelo blizu.
A četudi si želijo ta vzhodnjaški razvoj, ki že dolgo diši po metodah, znanih iz socializma - obvladovanju vseh državnih ustanov (policije, tožilstva, sodstva, regulatornih ustanov ...) in seveda medijev -, pridemo do zadnjega, najpomembnejšega paradoksa. To smer ubirajo ljudje, ki naj bi bili 30 in več let nazaj na oltar domovine položili vse, da se v času demokratizacije izvlečemo iz zadušljivega sistema. So nam torej vsa ta leta lagali? Ali pa so preprosto ugotovili, da je demokracija, prežeta z evropskimi vrednotami, zanje preprosto prezahtevna, saj vsebuje številne varovalke, kako preprečiti zlorabo oblasti? Če razmišljajo tako, imajo prav. V prejšnjem sistemu je bilo za vladajoče vse veliko preprostejše. In še stare, preizkušene metode, tako kot njihovi vzorniki z Vzhoda, dobro poznajo.
Kljub temu da na peronu čakajo vlak, ki bi jih odpeljal nazaj, v neke druge čase, so spregledali, da je, vsaj v Sloveniji, že odpeljal. Za vsaj 133. členov naprej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
