“Prijatelji me v glavnem kličejo Đole. Rojen sem leta 1953 v Novem Sadu, skozi katerega teče Donava in ki je formalno v Evropi. Hodil sem v gimnazijo, ampak nisem maturiral. Študiral sem geografijo, ampak nisem diplomiral … Vojaško obveznost sem opravil v celoti, nisem niti kaznovan niti kazensko preganjan in nisem bil član zveze komunistov. Prejel sem najvišja družbena priznanja, od katerih nimam nobene koristi. Posnel sem mnogo plošč: Daj Bog, da se pozlatijo … Službeno sem uspešen, hvala za vprašanje, in eden od uspehov je moja zadnja jugoslovanska turneja, maja 1990 – zadnja jugoslovanska, ne moja. Pred navalom narodne glasbe sem se umaknil v utrjene gradove. Srečno sem poročen z Olivero in sem ponosen oče dveh lepih hčerk in sina.”
"Boljši pevci bodo obiskali vaše mesto, veliko boljših orkestrov pa ne,"
"Zato sem se med drugim odločil za koncert v ljubljanskih Stožicah, kajti vse pogosteje se zgodi, da moja generacija težko zdrži na nogah štiri ure. Tako pa bodo sede uživali v izboru pesmi iz moje dolge kariere,"
Moj dom je v Mariboru
To zagotovo razumejo moji rojaki iz Prekmurja,"
Aleksandra Gačić.
Prvi verzi pri sedmih letih
“Tako je že od gimnazije, čeprav seveda ne želim načrtno nekomu nasprotovati. Nisem konflikten človek in sem včasih še preveč toleranten do drugih. Imam pa dober občutek, ki me še ni pustil na cedilu. Za otroški festival leta 1987 sem napisal pesem Samo da rata ne bude. Takrat so me vsi spraševali, zakaj pišem o vojni, saj se je zdela tema absurdna. Upal sem, da me občutek vara, vendar včasih ne morem pobegniti od teh stvari. Lahko le sledim tistemu, ki mi te misli pošilja.”
“Zelo veliko odgovornost imam, saj me spremlja veliko ljudi, ki čakajo rezultate mojega dela. Nisem prepričan, da je nad nami prav Bog, stric z brado, vendar je gotovo nekdo, ki vso energijo zapakira in jo pošlje naprej. Pri nas v družini ni nihče pisal pesmi, jaz pa sem že pri sedmih letih napisal prve verze. Kogar to doleti, mora svoj dar deliti z drugimi,
“Ko pridem na oder, vsi jokajo in se smejijo, to pa zato, ker sem iskren. Ne morem nastopiti za skupino fantov, ki me ne spoštujejo, čeprav so za moj nastop pripravljeni veliko plačati. Nikoli pa ne bi želel razočarati tistih, ki verjamejo vame. Oboževalce lahko prevaraš enkrat ali dvakrat, potem pa je konec. Koncert ni pomemben, če na njem ni publike!”
Članek je bil objavljen v reviji STOP.
