Zjutraj rada dolgo spi, kar pa ji uspe le na morju. Mama štirih sinov, "precej bolj zavitih v vato, kot je bila v njihovih letih sama", pravi, da ni mestno dekle. Prihaja iz majhne vasi pod Pohorjem, kjer so od nekdaj navajeni sosedu priskočiti na pomoč. In verjetno jo je pred letom in pol to tudi vodilo, da je želela iz drugega največjega slovenskega mesta v manjši kraj. Kjer delo poteka drugače. Kjer so ljudje bolj povezani med seboj. A ker se je s pridobivanjem potrebnih soglasij za pediatrično ambulanto v Šentilju zapletalo, je prva pediatrinja Štajerske, dr. Mojca Švab Zavratnik, na pediatriji mariborskega zdravstvenega doma dala odpoved. Skrbni in zaskrbljeni starši pa so ji samoiniciativno takoj ponudili jasno in trdno podporo ter zanjo pričeli podpisovati peticijo. In jo, slabo leto in pol kasneje, izbrali tudi za prvo Štajersko pediatrinjo leta.
Vas je ponoven odziv staršev morda kljub prvi prijetni izkušnji vseeno presenetil?
"Pri prizadevanju za pridobitev koncesije za delo na področju pediatrije v občini Šentilj so me starši resnično množično podprli. A takrat me to pravzaprav ni presenetilo, saj so se zavzemali za pravico do prisotnosti pediatra v svoji občini, kar se je tudi izkazalo za potrebno in upravičeno, saj smo število pacientov za poln obseg dela pridobili v pičlih treh mesecih. Po drugi strani pa so me nekdanji bolniki, kljub odhodu iz Maribora, želeli na vsak način obdržati, tako so s podpisom podprli prizadevanja občine Šentilj in mojo željo, da se tamkaj odpre otroška ambulanta. Ob izbiri za pediatrinjo leta pa sem resnično zelo prijetno presenečena in jo občutim kot nagrado za delo, ki ga opravljam."
Kje prepoznate svoje prednosti in kaj sicer pogrešate pri pediatrih?
"Svoje prednosti težko izpostavim. Zato morda raje povzamem nekatere izjave iz dežurne ambulante, kjer me srečajo ljudje, ki me ne poznajo. Pogosto rečejo, da sem res prijazna. To se mi zdi pri stiku z nekom, ki je v stiski, bolan, tudi najpomembnejše. Prijazen pogled in toplo besedo potrebuje najprej in najbolj, nato seveda še vso medicinsko pomoč in oskrbo. Tega sicer ne učijo na fakulteti, prav tako ne na specializaciji, a lahko, s svojim odnosom, to pokaže dober mentor mladega zdravnika. Predvsem pa te tega naučijo izkušnje pri delu in še bolj osebne, ko si sam potreben pomoči. Pod črto - zdravnikov pristop je zmeraj odvisen od naše osebnosti. Ker smo "samo ljudje", pa seveda še od spočitosti, odsotnosti stresnih dejavnikov, dobrih odnosov v kolektivu, urejenosti delovnega okolja in še in še bi lahko naštevala."
"Prijazen pogled in toplo besedo bolnik potrebuje najprej in najbolj, nato seveda še vso medicinsko pomoč ter oskrbo"
