Sicer je velikokrat kraljevsko jedel tudi opoldne in zvečer, a ko je dobil diagnozo sladkorne bolezni tipa 2 in se začel zdraviti z antidiabetičnimi zdravili, sta ga zdravnik in sestra ves čas opozarjala tudi na preveliko telesno težo.
Polde se je zelo potrudil, saj se je res ustrašil zapletov, ob razlagah katerih so se mu zašibila kolena. Zmanjšal je vnos kalorij in uvedel redni popoldanski sprehod s psom ali pohod na bližnji hrib. Včasih je naredil krog po bližnjem polju tudi zjutraj. Kljub vsemu trudu še vedno ni optimalno nadziral glukoze v krvi, včasih pa mu je zmanjkalo tudi volje in motivacije, saj se je tehtnica ustavila pri določeni teži in ni hotela nižje.
O tem se je pogovarjal z zdravnikom in iskal rešitve. Zdravnik mu je predlagal, da bi si, tako kot si s pametno uro neprekinjeno meri srčni utrip, spremljal tudi glukozo. Imel bi boljši nadzor kot pa z merjenjem z glukometrom. A za to bi potreboval senzor za neprekinjeno merjenje glukoze, napravico, ki jo sicer redno uporablja večina bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 1, ki se zdravijo z inzulinom. Možakar v sedemdesetem letu, ki nima težav s tehnologijo, se je odločil, da bo napravico kupil. Pazljivo se je poučil o uporabi. Že čez nekaj časa z njo je opazil, kako zelo se mu po njegovem kraljevskem zajtrku, za katerega je vedno mislil, da je zdrav, zviša glukoza. Ugotovil je, da je morda bolje, da zajtrk porazdeli prek dneva in si kosilo pomakne proti večerji. Zadovoljstvo je bilo neizmerno in Polde ima svojo sladkorno bolezen na vrvici.
Z neprekinjenim merjenjem glukoze zanesljivo v nadzor sladkorne bolezni tipa 2
Trenutni dokazi, ki jih sicer še ni veliko, res kažejo, da je uporaba neprekinjenega merjenja glukoze (continuous glucose monitoring, CGM) koristna in ima potencial za izboljšanje glikemičnih rezultatov ter preprečevanje zapletov sladkorne bolezni tudi pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 2. Morda je deloma razlog tudi to, da je večina raziskav, ki proučujejo vlogo CGM pri obvladovanju sladkorne bolezni, vključila večino oseb na intenzivni inzulinski terapiji, pri čemer iz njih izpade veliko oseb s tipom 2. »V zadnjem času pa se pojavlja zanimanje za uporabo CGM tudi pri zdravljenih z neinzulinsko terapijo ali celo pri predstopnjah sladkorne bolezni,« je povedala dr. Špela Volčanšek.
Pri CGM gre za nadzor glukoze v krvi z neprekinjenim merjenjem glukoze v podkožju, kar omogoča poseben, na kožo pritrjen senzor, ki daje vpogled v podatke v realnem času.
|
Doc. dr. Mojca Lunder, specialistka internistka diabetologinja iz UKC Ljubljana, verjame v moč CGM tudi pri sladkorni bolezni tipa 2. Skupaj z dr. Špelo Volčanšek, specialistko internistko diabetologinjo prav tako z UKC Ljubljana, raziskujeta koristi uporabe neprekinjenega merjenja glukoze pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 2. Dr. Volčanškova je septembra letos v doktorski nalogi objavila zanimive rezultate, ki jih sicer v strokovni literaturi manjka.
»Medtem ko se učinkovitost zdravljenja oseb s sladkorno boleznijo tradicionalno meri s spremljanjem laboratorijskih parametrov in prisotnostjo zapletov sladkorne bolezni, pa pristop celostne oskrbe poudarja pomen razumevanja vpliva vseh vidikov življenja s sladkorno boleznijo,« v uvodu pove dr. Volčanškova. Celostna oskrba je razmeroma nov pristop v diabetologiji, pomeni pa vseživljenjsko zdravljenje oseb s sladkorno boleznijo, ki temelji predvsem na opolnomočenosti človeka. To pa pomeni nenehno učenje, skozi katero ljudje pridobijo spoznanja, ki jih potrebujejo, da lahko prilagodijo življenjske navade tako, da si izboljšajo življenje.
Ker se je v zadnjih letih na področju pristopa k zdravljenju pojavilo veliko novih zdravstvenih metod in tehnologije ‒ kot je tudi CGM ‒, je ob njihovi uporabi pri oskrbi oseb nujno tudi spremljanje kakovost življenja z boleznijo, o kateri ljudje s sladkorno boleznijo poročajo prek določenih vprašalnikov, ki jih s skupnim imenom imenujemo PROM (iz angleškega izraza patient reported outcome measures). Le tako lahko vidimo, ali je neka intervencija, kot je uvedba merjenja glukoze v krvi ali pa učenje zdravega prehranjevanja, pri določeni populaciji oseb s sladkorno boleznijo učinkovita oziroma dobrodošla tudi z vidika uporabnika – osebe s sladkorno boleznijo.
Ni vseeno, ali tehnologijo razumemo oziroma uporabljamo le kot orodje za samovodenje ali za izboljšanje samovodenja. To je pomembno za oblikovanje pravih pristopov k zdravljenju, posebej pri demografsko najhitreje rastoči skupini oseb s sladkorno boleznijo, starejših. »Naš namen je bil proučiti kakovost življenja in presnovne značilnosti starejših s sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2 ter proučiti vpliv uvedbe CGM na kakovost življenja in urejenosti glikemije,« je povedala dr. Volčanškova. |
In kaj je skupina z dr. Lundrovo in dr. Volčanškovo, ki sta v raziskavo vključili tudi osebe, kot je naš Polde, ugotovila?
Raziskava je pokazala nekatere posebnosti pri starejših, saj se kakovost življenja ni povezovala z zapleti sladkorne bolezni ali urejenostjo glikemije. Debelost pa je za te osebe ‒ in Polde je eden od njih ‒ pomemben dejavnik (slabše) kakovosti življenja ne glede na tip sladkorne bolezni in je v tem smislu pomemben izid zdravljenja.
In kako starejši s sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2, ki so zdravljeni z večkratnimi dnevnimi injekcijami inzulina, dojemajo učinkovitost uvedbe CGM? Skupina je ugotovila, da podobno, kot je poročal Polde. Ob uvedbi CGM so bili starejši z dobro nadzorovano sladkorno boleznijo zelo zadovoljni in jih to ni obremenjevalo pri samovodenju sladkorne bolezni. Skupina je dokazala korist neprekinjenega merjenja glukoze pri nadzoru glikemije, ki se je uspela stabilizirati v ciljnem območju.
CGM brez dvoma prihaja tudi v sladkorno bolezen tipa 2, vsekakor pa presega okvire sladkorne bolezni tipa 1. Preizkusi, ki so bili do zdaj opravljeni, so majhni, vendar dodajajo dragocene informacije, ki kažejo jasne potencialne koristi te tehnologije za učinkovitejše izobraževanje bolnikov in pomoč pri izboljšanju njihovega obvladovanja sladkorne bolezni. Seveda pa bodo strokovnjaki morali najti še ustrezna merila, katerim osebam bo tehnologija CGM najbolj koristila in kako proaktivno optimizirati njeno uporabo pri teh posameznikih ‒ uporabnikih brez dodatnega bremena zanje.
Bolezen prilagajamo bolniku, in ne bolnika bolezniJana Komel, dr. med., spec. interne medicine, ZD Koper Upam, da bo največji dosežek letošnjega leta pri obravnavi sladkornih bolnikov boljša dostopnost do tehničnih medicinskih pripomočkov (senzorji, smartpeni in podobno) ‒ to se obljublja v jeseni in bo bolnikom, predvsem tistim, ki za zdravljenje potrebujejo inzulin, precej olajšalo zdravljenje in vodenje bolezni. Pričakuje se tudi tedenski inzulin, vendar žal še ne letos.
Dobro se mi zdi tudi, da se na družbenih omrežjih čedalje bolj ozavešča o sladkorni bolezni. Tako lahko laična populacija prej prepozna simptome bolezni in zato dejansko vidimo manj akutnih zapletov (seveda so tu ključni tudi presejalni pregledi v ambulantah družinske medicine).
Letos tudi bolj intenzivno opažam, in to mi je všeč, da smo se zdravniki različnih specialnosti začeli bolj povezovati. To je sicer posledica zdravil, ki si jih delimo, vendar pa smo tako na bolnika začeli gledati nekoliko bolj celostno, in ne le glede na bolezen, ki jo obravnavamo. Bolj smo pozorni še na sočasna obolenja, kot so srčno-žilne bolezni, kronična ledvična bolezen, zamaščenost jeter in podobno, kar so vse spremljevalni zapleti sladkorne bolezni.
Zdi se mi, da osebam s sladkorno boleznijo zdaj lahko ponudimo veliko več kot samo zniževanje koncentracije glukoze v krvi, saj lahko z zdravili, ki so varna in učinkovita, ter z novejšimi medicinskimi pripomočki (senzorji, smartpeni …) dejansko izboljšujemo kakovost življenja. Zdravljenje bolezni lahko prilagodimo življenjskemu slogu osebe s sladkorno boleznijo, in ne obrnjeno, kot je bilo do zdaj, ko so morali bolniki življenjski slog prilagoditi bolezni. |
Uporaba senzorjev za neprekinjeno merjenje glukozeAjda Urbas, specialistka interne medicine, ZD Koper Eden letošnjih največjih dosežkov, tudi na področju sladkorne bolezni tipa 2, so senzorji za neprekinjeno merjenje glukoze tudi pri sladkorni bolezni tipa 2. Uporaba je sicer že razširjena pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 1, vendar se čedalje bolj poudarjata pomen in uporaba pri tipu 2. Ko si ljudje s sladkorno boleznijo tipa 2 merijo raven glukoze v krvi enkrat ali dvakrat na dan, dobijo uvid v stanje v tistem trenutku, kar je dostikrat samo na tešče.
Dokler niso začeli uporabljati senzorjev, si večina ni predstavljala, da imajo lahko tudi zelo povišane vrednosti, niso imeli občutka, kako glukoza v krvi niha. S tem, ko ves čas vidijo, kako se raven njihove glukoze spreminja, osebe s sladkorno boleznijo zelo dobro spoznajo svojo bolezen in jo lahko bolje uravnajo. Trenutno je morda še prezgodaj, oziroma je minilo premalo časa, da bi lahko ugotavljali, ali bo zaradi tega dejansko tudi manj zapletov bolezni in zato potrebnih manj obravnav, vendar glede na to, da imajo lahko bolezen bolje pod nadzorom, sklepamo, da se bo pokazalo tudi to.
Pomemben dosežek na področju sladkorne bolezni tipa 1 je presejanje bližnjih sorodnikov za prisotnost genov za sladkorno bolezen. V družini, kjer ima nekdo sladkorno bolezen tipa 1, lahko v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana presejejo bližnje sorodnike za prisotnost genov za sladkorno bolezen tipa 1, s čimer lahko napovedo, ali obstaja verjetnost, da bo nekdo v prihajajočih letih zbolel za sladkorno boleznijo tipa 1. Takim osebam bodo lahko uvedli najnovejšo terapijo, imunoterapijo, s katero lahko pojav bolezni za nekaj let zamaknejo, morda celo preprečijo. To se mi zdi izjemen dosežek. |
