... ki so jim postavili diagnozo, ali od staršev, katerih otroci dobijo diagnozo sladkorne bolezni.
Če bi to vprašali prof. dr. Tadeja Battelina, predstojnika Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na naši pediatrični kliniki v Ljubljani, bi izrazil globoko zaupanje v to, da bo morda zdravilo odkrito še v njegovem času. Če vprašate mene, odgovor vidim širše, v vsem, kar smo dosegli in kar se še obeta.
V zadnjih dveh desetletjih so pametni telefoni in druga tehnologija bliskovito spremenili dojemanje zdravljenja sladkorne bolezni tipa 1, saj smo dobili nekaj tehnološko dodelanih rešitev, ki si jih še pred ducat leti ne bi mogli niti predstavljati.
Nove in izboljšane inzulinske črpalke in merilniki za neprekinjeno spremljanje glukoze v krvi (CGM), sistemi umetne trebušne slinavke, ki združujejo senzor, črpalko in algoritem, ki ureja glikemijo, poti za regeneracijo beta celic, terapija z bionično črpalko ‒ kliničnim preizkušanjem, ki potekajo, ni videti konca. Potekajo pa tudi takšna, ki poskušajo vsaj za določen čas doseči, da bi bili posamezniki brez zdravljenja z inzulinom. Pomislite, neodvisni od inzulina!
Zelo veliko poguma je potrebnega, da pridemo do takšnih prebojev, da lahko resnično upamo, da je na obzorju nekaj takšnega kot ozdravitev sladkorne bolezni tipa 1. Živimo, raziskujemo in delamo v tako razburljivem času, kjer znanost v sladkorni bolezni dela tako velike korake in drugega za drugim premika nove in nove mejnike, a običajni ljudje, ki se s tem ne ukvarjajo, tega napredka niti ne zaznajo.
Znanstveniki so vsa prizadevanja do zdaj osredotočali na čim boljše obvladovanje sladkorne bolezni. Začelo se je seveda z inzulinom, sledili so merilniki sladkorja, boljše injekcije in končno injektorji, potem pa preprost nadzor ravni glukoze v krvi s črpalkami in deset let pozneje z neprekinjenim merjenjem sladkorja v medceličnini, zdaj pa smo že pri kliničnih preizkušanjih za možnost preobrata sladkorne bolezni tipa 1.
Umetna trebušna slinavka je torej ena od idej, ki je z napredno tehnologijo že med nami. Ljudem se navadno zdi, da bi to utegnil biti kakšen umetno vsajeni organ, a seveda je rešitev veliko manj invazivna in inteligentnejša. Kot vemo, pri sladkorni bolezni tipa 1 trebušna slinavka ne proizvaja inzulina. Ljudje s sladkorno boleznijo tipa 1 nadzirajo raven glukoze v krvi tako, da jo merijo in bodisi z injekcijo bodisi inzulinsko črpalko odmerjajo inzulin večkrat na dan.
Umetna trebušna slinavka zmore samodejno spremljati raven glukoze v krvi ter izračunati količino inzulina, ki ga potrebujete v različnih trenutkih dneva, in ga v vaše telo tudi dostaviti.
Ampak danes večina sistemov umetne trebušne slinavke od človeka zahteva, da prešteje in vnese količino ob obroku zaužitih ogljikovih hidratov. To so tako imenovani hibridni sistemi umetne trebušne slinavke ‒ nekaj inzulina daje samodejno, nekaj pa na podlagi vnesenih podatkov. Ti sistemi pomagajo nadzorovati raven glukoze v krvi ves dan in ponoči, kar ljudem s sladkorno boleznijo tipa 1 olajša ohranjanje ravni glukoze v krvi v določenem območju. In to ohranjanje ravni glukoze v krvi v določenem območju prepreči številne zaplete in zdravstvene težave ter izboljša življenje ljudi s sladkorno boleznijo tipa 1.
Velikokrat boste namesto izraza umetna trebušna slinavka slišali tudi izraz bionična trebušna slinavka ali sistem avtomatične dostave inzulina ali zaprta zanka.
Raziskovalci še naprej razvijajo nove in različne tipe sistemov umetne trebušne slinavke, ki bodo najverjetneje še izboljšali »uporabniško izkušnjo«, če se lahko izrazim v inženirskem jeziku.
Brez dvoma tako napredna tehnologija lahko izboljša vse vidike življenja osebe s sladkorno boleznijo tipa 1. A žal je tako, da vse velike ideje pogosto pomendra realnost, ki je trenutno na zelo nizki točki. Izgubljamo osnovo, standard, na katerega smo bili (in smo še) ponosni. Slovenija, ki za zdaj pri dostopu do vseh naprednih zdravljenj velja za izjemno velikodušno državo, je zaradi entuziastičnih timov in raziskovalcev za zdaj še v koraku s časom. A kako dolgo še? Zaradi sistematičnega sprejemanja napačnih odločitev in počasnosti iskanja rešitev izgublja izobražen kader, mlade strokovnjake, izčrpava tiste, ki pridno delajo, in prepogosto sprejema napačne odločitve.
Naša obnovitvena rehabilitacija v zdravilišču Debeli rtič ima dolgo in slavno tradicijo, a je kadrovsko izjemno zahteven projekt. Z edukacijo naših novih Sladkorčkov, ki jih je zdaj že 80 na leto, poskušamo zajeti ves njihov svet. Organiziramo izobraževanja o sladkorni bolezni za vzgojitelje, učitelje, trenerje, nastale so smernice za obravnavo sladkorne bolezni v šolah, delamo vse, da ljudi, ki živijo z otrokom s sladkorno boleznijo, ne bi bilo strah in bi z vsem znanjem njihovi otroci z boleznijo lahko kar najbolj nemoteno živeli. A tudi naša energija ni večna, nezadovoljnega je vse več preobremenjenega strokovnega kadra, predvsem mladega. Ne bojim se, da zdravila proti sladkorni bolezni ne bi našli še v času mojega življenja, bojim pa se, da se slovenskemu zdravstvu slabo piše in da se bodo dozdajšnji dosežki izgubili v kratkovidnosti politike in slabih političnih odločitvah.
