V pričakovanju razsodbe haaškega ad hoc arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško, ki jo bo sodišče izreklo, kakor je samo napovedalo ta teden, 29. junija, smo se sprehodili skozi zgodovino odnosov na meji med državama. Ne le ti odnosi na meji Slovenije z južno sosedo Hrvaško so se po osamosvojitvi obeh nekdanjih severnih jugoslovanskih republik 25. junija 1991 prelivali iz mrzlih v vroče in obratno. Kakor kaže zdaj, tudi po več kot četrt stoletja še ne bodo rešeni. Poleg nerešenih deviznih prenesenih in tudi neprenesenih deviznih vlog nekdanjih varčevalcev zagrebške podružnice Ljubljanske banke so te odnose zaznamovale tenzije ob nedoločeni, nedelimitirani meji med državama na kopnem, ki je dolga 670 kilometrov, in na morju. Pri čemer meja na morju med bivšima jugoslovanskima republikama nikoli niti ni bila določena. Vedelo pa se je, do kod naj bi segal na morju v Piranskem zalivu, celem, in pred njim nadzor slovenske policije. Tudi piranski ribiči so imeli v vsem Piranskem zalivu, ki obsega okoli 19 kvadratnih kilometrov, svoja tradicionalna ribiška izlovna polja.
(Ne)priznanje arbitraže
Poskusov, kako priti do točne meje med državama, je bilo kar nekaj, a so se bili prav vsi izjalovili. Tudi na razglasitev odločitve ad hoc arbitražnega sodišča v Haagu državi gledata diametralno nasprotno. Hrvaška po predlanskem škandalu, ko so bili objavljeni tajni prisluhi pogovorov slovenske agentke pri tem sodišču in arbitra, ki ga je na sodišče imenovala Slovenija, arbitražnega sodišča kratko malo ne priznava več. Pa čeprav ji je Slovenija ob podpisu arbitražnega sporazuma, ki naj določi mejo med državama in Sloveniji tudi opredeli stik njenega teritorialnega morja z odprtimi vodami, umaknila blokado na njeni poti v EU. Za nameček so državljani Slovenije sporazum izglasovali 6. junija 2010 tudi na referendumu. Hrvaška trdi, da so pogovori med agentko in arbitrom nepopravljivo kontaminirali odločanje sodišča, zato njegove razsodbe ne bo upoštevala. In to ne glede na to, da je sodišče samo menilo, da prekršek ni tako hud, da sodišče dela ne bi moglo več verodostojno nadaljevati in končati.
Za mejo na morju manj kot pet minut
Vrnimo se k meji na morju. Slovenija je takoj po osamosvojitvi zahtevala zase večino Piranskega zaliva. Hrvaški pogajalci, zlasti Davorin Rudolf, pa so bili nepopustljivi. Znana je Rudolfova izjava v Mariboru, da za mejo ne morju ne potrebuje niti pet minut, ker jo lahko takoj, z eno samo potezo nariše sredi Piranskega zaliva. Torej po načelu "črte enake sredine".
Tako je res zapisano v konvenciji o pravu morja, a je v drugem stavku istega člena takoj dodano, da je lahko mejna črta drugačna, če obstajajo za to določene okoliščine. Slovenci tako glede Piranskega zaliva zmeraj poudarjajo, da naj bi šlo za posebne okoliščine, torej za zgodovinski zaliv. V njem da so zmeraj lovili ribiči iz Slovenije, da je zaliv na dan osamosvojitve nadzirala slovenska policija, da je obala zaliva naseljena s slovenske strani, s hrvaške pa je bolj kot ne pusta itd. Zato bi moral zaliv v veliki večini ali celo v celoti pripadati Sloveniji. To slednje je kar malo smešno: namreč, ali bi meja ob Savudrijskem rtu torej potekala na samem robu morja in kopnega - pa še to ni jasno, ali ob plimi ali oseki. Smešno je bilo tudi, ko je na prelomu tisočletja Zagreb za Piranski zaliv v stilu hrvaškega poosamosvojitvenega novoreka, ki naj bi hrvaščino kar najbolj oddaljil od srbščine, iznašel svoje ime zanj: Savudrijska vala.
Da pa bi si Slovenija zagotovila za vlečenje mejne črte na morju čim boljše izhodišče, se je ob južni strugi Dragonje, ki je pravzaprav Kanal sv. Odorika, in se izliva v Piranski zaliv, zanašala na meje katastrskih občin. Po teh katastrih naj bi zaselki južno od Dragonje Škrile, Mlini, Bužini in Škodelini bili v Sloveniji, pa čeprav Slovenija v njih vse od druge svetovne vojne v resnici ni izvajala jurisdikcije.
Katastrske meje seveda še niso nujno državne meje in kataster ob južni meji je marsikje zamešan. Denimo, slovenska istrska vas Topolovec je vselej pripadala katastrski občini Buzet, a je nesporno danes v Sloveniji. Po drugi strani je Trdinov vrh oziroma Sveta Gera po katastru na Hrvaškem. Se pa Hrvaška na kataster kot neovrgljiv argument sklicuje drugje, denimo pri meji na Muri. Mura je svoj tok namreč spreminjala in je več hrvaškega katastrskega ozemlja, okoli 982 hektarjev, ostalo na levem bregu te reke, kakor slovenskega, dobrih 254 hektarjev, na desnem bregu Mure.
Kataster je sicer pri delimitiranju meje lahko tudi pomemben dejavnik, a bi se o tem državi morali najprej sporazumeti. Pa se nista. Tako so Hrvati pri Hotizi, od Svetega Martina ob Muri, brez soglasja slovenske strani čez Muro zgradili celo 118 metrov dolg most, češ da sta na tistem mestu oba bregova na hrvaškem katastrskem ozemlju. Pa še mejno kontrolno točko so postavili na levem bregu Mure. Treba je že dodati, da je 130 hektarjev južno od Dragonje, ki so v slovenski katastrski občini Sečovlje in na tem ozemlju je tudi znamenita hiša Joška Jorasa, Hrvaška šele po osamosvojitvi leta 1993 vrisala v svojo katastrsko občino Buje. Joras, po rodu Mariborčan, se je tja priselil leta 1984. Toda hišo si je zgradil na podlagi gradbenega dovoljenja, ki ga je bil dobil v Bujah. V devetdesetih letih se je na tem ozemlju zgodilo več incidentov, slovenska stran pa je olje na ogenj prilivala, ko je prebivalce teh zaselkov, ki jih ni niti 60, priključila piranski občini. Že leto prej, 14. junija, so zaselke teatralno obiskali tedanji slovenski poslanci Dimitrij Rupel, Zoran Thaler in Zmago Jelinčič. Leta 1998 pa so jim dodelili še hišne številke z napisom Sečovlje. Že leta 1993 je slovenski parlament sprejel poseben memorandum o celovitosti Piranskega zaliva, njegova bistvena zahteva pa je bila dostop Slovenije do odprtega morja.
Znameniti dimnik na morju
Incidenti, sicer v manjšem obsegu, so se dogajali tudi na drugi delih meje. Državi sta se denimo večkrat skregali, kateri pripada tako imenovana Tomšičeva parcela, to je gozd pod Snežnikom pri Praprotnem. Pri Hotizi je septembra 2006 hrvaška policija prijela nekaj slovenskih novinarjev, ki so hoteli poročati o utrjevanju nasipov ob Muri in urejanju ceste v zaselek Mirišče, ki si ga zaradi katastra lasti Hrvaška, menda ilegalno prečkali mejo. Katastrsko seveda. Slovenija je tja nemudoma poslala posebne policijske enote, tedanji predsednik Hrvaške Stipe Mesić pa je to militantno potezo komentiral s cinično pripombo, da bodo z do zob oboroženimi slovenskimi policisti opravili kar gasilci iz Središća ob Muri.
Jeseni leta 2003 je na Trdinov vrh pompozno s hrvaške strani na belcu Emirju prijahal nekdanji svetovalec v hrvaški vladi Slaven Letica, napravljen kot maškara v zgodovinski hrvaški lik bana Jelačića, in zahteval, da vrh Slovenija prepusti Hrvaški, saj da je na hrvaškem katastrskem ozemlju.
Državi sta pri meji prišli še najbolj skupaj s sporazumom obeh tedanjih premierov Janeza Drnovška in Ivice Račana, ki sta se leta 2001 sestala na Reki in so nato njuni sodelavci parafirali znameniti sporazum Drnovšek-Račan. Po njem bi Slovenija dobila vsaj 80 odstotkov vod Piranskega zaliva in znameniti dimnik oziroma koridor, po katerem bi imela stik z odprtim morjem na Jadranu, na znameniti točki T5, ki leži pred Bašanijo, malce južneje od vrha Savudrijskega rta. Glavna slovenska koncesija za to bi bila, da pač Jorasova domačija in štirje zaselki južno od Dragonje pripadejo Hrvaški, pa še nekaj drugih. Prav bizarna recimo ta, da bi vsa gladina umetnega Ormoškega jezera bila hrvaška. Ni bilo najbolj jasno, komu bi potemtakem ribič v tem jezeru, če bi lovil s slovenske obale, plačal ribolovno dovoljenje. Toda sporazum je v hrvaškem saboru neslavno propadel. Ivica Račan preprosto ni imel več dovolj politične moči, da bi ga udejanjil, nakopal pa si je še bes praktično vseh parlamentarnih strank, da je na morju izdal hrvaške interese. Vsekakor je parafirani sporazum pomembna oporna točka za vsakršno nadaljnje iskanje rešitve za potek meje med državama. Po vsej verjetnosti je prišel zelo prav tudi arbitražnemu sodišču.
Dan osamosvojitve za izhodišče
Več kot deset let pozneje sta se državi, tokrat pod premieroma Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor, na sestanku na dvorcu Trakošćan znova približali rešitvi. Pahorja je k temu spodbudila tudi nenavadna, pravzaprav burleskna, čeprav vendar tudi smrtno nevarna epizoda. Na železniški postaji v Dobovi je 10. julija 2009 zvečer prisebni in spretni slovenski policist hrvaškemu vojnemu veteranu, ki je z vlakom potoval proti Ljubljani, iz rok izpulil ročno bombo, iz katere naj bi bil že potegnil zatič. Zblaznelega 59-letnika, ki naj bi bil imel pri sebi še štiri granate, so policisti prijeli in pridržali, med tem pa je vpil, da so bombe "namenjene" Pahorju. Tako je bil sklenjen že omenjeni arbitražni sporazum, ki je vzel za izhodišče stanje na dan osamosvojitev obeh držav, 25. junija 1991, pa kakorkoli je to stanje že v osnovi nedoločeno in nejasno. Bistveno je, da naj bi bile vsakršne enostranske poteze na nedoločeni meji katerekoli države po tem datumu nične.
Ko gresta balkanski državi v arbitražo
"Današnji dan ni zgodovinski le za Slovenijo, Hrvaško in EU, kolikor jo to zadeva v smislu širitve, temveč za celotno mednarodno skupnost. Danes se je zgodilo nekaj dobrega, kar probleme rešuje in jih ne dela. Nekaj, kar je navdih za prihodnost in ne skrb. Kakšen fantastičen dan!" ››
Tako je 4. novembra 2009 v Stockholmu o svojem najpomembnejšem zunanjepolitičnem dosežku, podpisu arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o rešitvi mejnega vprašanja, govoril takratni predsednik vlade, zdaj pa predsednik republike Borut Pahor. Velike besede so privrele na plano tudi iz ust takratne hrvaške premierke Jadranke Kosor: "Velik dan je za vse nas. To je dober sporazum za Slovenijo, Hrvaško in EU. Ne odpiramo novega poglavja, ampak novo knjigo odnosov." Ker je bila EU botra dogovora dveh balkanskih držav, je pokroviteljstvo podpisa prevzel takratni švedski premier, predsedujoči svetu EU Fredrick Reinfeldt.
Z arbitražnim sporazumom sta Slovenija in Hrvaška ustanovili arbitražno sodišče in mu s tem dali mandat, da po preučitvi "vseh relevantnih dejstev" izda končno razsodbo glede poteka kopenske in morske meje med državama. Razsodba arbitražnega sodišča bo za obe državi zavezujoča in pomeni dokončno rešitev mejnega spora. Za slovenski nacionalni interes kakor tudi za vse politične sile v državi je ključen 3. člen arbitražnega sporazuma. Arbitražno sodišče mora v skladu z njim določiti znameniti stik Slovenije z odprtim morjem in določiti režim za uporabo ustreznih morskih območij.
Slovenija je v arbitražnem sporazumu dosegla varovalo, zapisano v 4. členu arbitražnega sporazuma, ki arbitre zavezuje, da morajo pri odločanju glede stika in režima uporabiti poleg pravil in načel mednarodnega prava še pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov. Kot omenjeno, je to šlo hrvaški strani vedno v nos, saj sta njena politika in pravna stroka zagovarjali reševanje spora v okviru Meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ) ali na Sodišču za pomorsko pravo v Hamburgu. Obe sodišči razsojata zgolj po načelih mednarodnega prava, kar poenostavljeno pomeni določitev pomorske meje po sredini Piranskega zaliva.
Arbitražno sodišče je sestavljeno iz petih arbitrov. Ugledne mednarodnopravne avtoritete - Gilberta Guillaumeja, Vaughana Loweja in Bruna Simmo - sta državi skupaj imenovali z liste, ki jo je pripravila Evropska komisija, po enega pa je vsaka država imenovala sama. Slovenija je septembra 2011 za svojega arbitra izbrala Jerneja Sekolca, mednarodno priznanega pravnega strokovnjaka na področju arbitražnega prava, podpredsednika londonskega sodišča za mednarodno arbitražo ter člana stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. Hrvaška je za svojega arbitra imenovala Budislava Vukasa, ki je bil podpredsednik hamburškega Mednarodnega sodišča za mednarodno pomorsko pravo. Kot je znano, je oba kasneje odnesel prisluškovalni arbitražni škandal.
Afera s prisluhi - veliki pok iz Hrvaške
A sredi poletja 2015 je počilo. Kot strela z jasnega so v javnost udarili znameniti arbitražni prisluhi, ki jih je po vseh do zdaj znanih informacijah v javnost lansirala hrvaška oblast, natančneje njihove varnostne službe. 22. julija 2015 sta namreč srbski tabloid Kurir, dve uri kasneje pa še hrvaški časnik Večernji list objavila novico z zvočnimi posnetki domnevnih telefonskih pogovorov med takratno slovensko agentko Simono Drenik in arbitrom Jernejem Sekolcem. Slovenska stran nikoli ni potrdila verodostojnosti posnetkov, ni pa jih niti zanikala. Agentka Drenikova in arbiter Sekolec sta že naslednji dan po aferi, ki je politično pretresla obe državi, odstopila. Slovenska stran si je prizadevala narediti vse, da ohrani kredibilnosti arbitražnega sodišča in zaupanje vanj.
Seveda ji ni uspelo prepričati Hrvaške, ki je 30. julija obvestila Slovenijo, da odstopa od arbitražnega sporazuma in izstopa iz arbitražnega postopka pred arbitražnim sodiščem, in je trdila, da je zaradi dogovarjanja med arbitrom Sekolcem in Drenikovo arbitražno sodišče kontaminirano. Isti dan je kot arbiter odstopil tudi Vukas.
Po obdobju poletne negotovosti glede nadaljevanja arbitražnega postopka je konec septembra 2015 prišla za Slovenijo dobra novica. Predsednik arbitražnega sodišča med Slovenijo in Hrvaško Gilbert Guillaume je v skladu z drugim odstavkom drugega člena arbitražnega sporazuma imenoval dva manjkajoča člana tribunala, Norvežana Rolfa Fifeja in Švicarja Nicolasa Michela. Konec junija lansko leto pa je iz Haaga prišlo sporočilo, da se arbitraža med Hrvaško in Slovenijo nadaljuje, razsodba bo znana prihodnji teden.
Po večinskih pričakovanjih naj bi bila arbitražna razsodba pozitivna za Slovenijo v delu, da bo naša država dobila znameniti stik z mednarodnimi vodami. Precej bolj neugodna utegne biti za Slovenijo razmejitev na kopnem. Hrvaška stran je glede na to, da je enostransko izstopila iz arbitražnega postopka, napovedala, da razsodbe arbitražnega sodišča ne bo spoštovala. Diametralno nasprotno se je odzval slovenski politični vrh. Zunanji minister Karl Erjavec je že povedal, da je v primeru hrvaškega nespoštovanja odločitve arbitražnega sodišča o meji mogoče pričakovati napetosti, incidente in določene težave na obeh straneh, kar ne bo dobra reklama za turistično sezono in gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško. Del teh napovedi se je dejansko že uresničil pred objavo razsodbe.
Na Hrvaškem so to Erjavčevo izjavo razumeli kot grožnjo. Da bo izvrševanje razsodbe peljalo v konflikte, pa je že lani napovedala tudi hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović. Takrat je izjavila, da bi odločitev arbitražnega sodišča lahko povzročila morebitne incidente v Piranskem zalivu. Vseeno pa Erjavec pričakuje razum hrvaške strani, saj bo razsodba arbitražnega sodišča temeljila na mednarodnem sporazumu, ki je bil podpisan pod okriljem EU: "Tam, kjer bo določeno, da je pristojnost slovenske države, je naša dolžnost in odgovornost, da to pristojnost tudi izvajamo."
Slovenska politika razklana, Hrvati enotno proti
Hrvaška politika, tako leva kot desna, je glede arbitraže poenotena. Zavrača jo. Na drugi strani pa je slovenska politika glede arbitraže razcepljena. Po grobi ločnici med levosredinskimi in desnosredinskimi strankami je bila razcepljena že v času referenduma o arbitražnem sporazumu, podobno pa je tudi danes. "Prav je, da vse politične stranke in vsi politični akterji spoštujejo voljo, ki je bila izražena na referendumu, in da vsi akterji v Sloveniji priznavajo arbitražno odločbo kot del mednarodnega prava," je povedal Erjavec, ki ne glede na vsebino razsodbe v Sloveniji pričakuje različna stališča politike. Če bo razsodba za Slovenijo dobra, si bo zasluge za to poskušal v čim večji meri pripeti sam, če bo slaba, pa bo krivdo za neuspeh poskušal socializirati. Neuradno pa je s hodnikov v Mladiki slišati, da je prvi mož slovenske diplomacije, ki se je v času arbitražnega postopka po nepotrebnem hvalil s tem, da ima informacijo, da bo arbitražna odločitev pozitivna za Slovenijo, s čimer je razburjal hrvaško in slovensko politiko, precej živčen v času pred razsodbo. Interpelacijo Nove Slovenije in SDS je sicer ob pomoči šefa vlade Cerarja prestal.
Vnovične v primeru neugodne ali slabše rešitve pa verjetno ne bi več. V precej shizofreni situaciji v zvezi z arbitražo je tudi sam premier Cerar. Na izvršni funkciji seveda podpira arbitražo in arbitražno razsodbo ter njeno uresničevanje. A kot pravni strokovnjak ji je v času arbitražnega referenduma leta 2010 nasprotoval. "Vsebine arbitražnega sporazuma ne morem podpreti, saj obstaja prevelika verjetnost, da Slovenija z arbitražno razsodbo ne bo dobila priznanega neposrednega stika svojega teritorialnega morja z odprtim morjem. Ker bo odločitev arbitražnega razsodišča brezpogojno zavezujoča za vselej, je po moji oceni tveganje v tem ključnem pogledu za Slovenijo preveliko oziroma bistveno večje kot za Hrvaško."
