Novinarka Eugenija Carl je babica in v tej vlogi zares uživa, ob tem pa razmišlja tudi o časih, ko je sama imela malega otroka. O tem se je, potem ko je z vnučkom obiskala lokalno knjižnico, razpisala na svojem Facebooku. Opaža, da se je vzgoja skozi čas precej spremenila.
"Sama sem bila že večkrat šokirana. Brez besed. Osupla. Pred očmi se mi je vrtela cela simptomatika pogubnega novodobnega starševstva. Matere, očetje, none, tete, ki se posedajo po blazinah in od zadaj nadzirajo svoje potomce, obkrožanje mizice, kjer otroci kasneje poustvarjajo like iz poslušane pravljice, posedanje zraven svojih otrok, rezanje, barvanje, lepljenje, sugeriranje, prepovedovanje, opozarjanje, komentiranje izdelkov ..." piše. Opazila je, da so se starši nenehno vmešavali v otrokovo ustvarjalnost in jo na uri pravljic za otroke nadzorovali.
"Nemogoče, da bi otroci po pravljici ustvarjali sami, medsebojno komunicirali, se povezovali, tudi sprli za barvice, če hočete. Komunicirali samo s knjižničarko. Dihali. Ne, namesto tega se zraven posedejo nadzorniki kot ujede nad gnezdom, in slišimo starše helikopterje – 'a ti jaz pobarvam ježka, izrežem oblaček, glej, tako naredi, zakaj si vzel modro barvico, takole bova, ne, tako ni prav, sonček ni oranžen ...'," je opisala dogajanje.
Situacijo je označila kot "(ne)vzgojni surrealizem". "Ker po mojih vzgojnih merilih to zadušljivo zaščitništvo pač ni normalno, ker ti starši ne zmorejo štekati, da proizvajajo invalide!" je ogorčena.
Ocenjuje, da bi takšna vzgoja pri otrocih lahko vzbujala občutek nezaupanja v njihove sposobnosti ter jih vodila v nesamostojnost in odvisnost. Pravi, da bi tak pristop lahko ustvarjal "nesamostojne odvisnike" ali "otroke z občutkom, da jim ne gre zaupati niti najmanjših 'opravil', nadzorovane živčne razvaline".
Na knjižnico se je obrnila s predlogom, naj storijo, kar je v njihovi moči, da bi otroci samostojno obiskovali ure pravljic. "Mislim, da boste morali postaviti jasno in glasno sporočilo: Staršem vstop prepovedan! Če pač ne morejo doumeti, da je njihov sonček lahko slabo urico brez njih, jih naj ne pripeljejo na druženje s pravljičarko," predlaga.
Opaža, da je bilo nekoč zelo drugače. "Tako smo nekoč delale normalne mame. Si vzele urico časa za kavo in klepet. In kasneje našle sproščene, nasmejane otroke, ki so na poti domov hiteli pripovedovati o novi dogodivščini," se spominja.
