Oviranje volivcev se je prvič pojavilo v ZDA med letoma 1885 in 1908, ko je enajst južnih ameriških držav sprejelo zakone, napisane za preprečevanje ali oviranje nekdanjih sužnjev pri udeležbi na volitvah. Od takrat so skušali ubrati podobne strategije tudi v Kanadi, Avstraliji in v Izraelu. In zdaj bi lahko prišla volilna diskriminacija tudi v Evropo - nekaj članic Evropske unije je namreč že raziskalo načine, s katerimi bi blokirali ali preprečili ključnim volivcem udeležbo na volitvah.
Uradno okrog 17 milijonov državljanov Evropske unije živi in dela v drugi državi, članici EU (dejanska številka teh migrantov znotraj Evrope je še veliko večja). Migranti znotraj Evrope so večinoma mlajši in bolje izobraženi kot povprečni Evropejci, prihajajo pa iz ekonomsko šibkejših držav, ki so bolj nagnjene k populističnemu novinarstvu. Pravzaprav je veliko ljudi emigriralo prav zato, ker so bolj proevropsko, kozmopolitansko usmerjeni. Vendar pa so njihovi glasovi redko slišani. To pa ni naključje. Volilni vzorci v Italiji, na Madžarskem, Poljskem in v Grčiji kažejo, do kod so že načete politične pravice evropskih izseljencev. Neliberalne vladajoče stranke vedo, da bi te skupine volivcev v diasporah lahko ovirale njihovo izvolitev, zato se izogibajo spodbujanju k udeležbi na volitvah in so aktivne pri odvračanju izseljencev od političnega udejstvovanja.
Volivci v diaspori glasujejo drugače kot tisti doma
