(WASHINGTONSKE SKICE) "To preprosto ni nujno!" O Ameriki kot o svetilniku svobode

Je že tako, da resnica običajno - boli. Toliko govorimo o njej, a je pogosto ne želimo slišati. O tem sem razmišljal, ko sem na twitterju nekajkrat zaporedoma prebral zavrnitev ekonomistke, ki na Brookingsu preučuje razvojne politike v washingtonski metropolitanski regiji, in sem jo prosil za intervju. "Napredek," sem pomislil, "končno se je nekdo potrudil odgovoriti." Zaradi pandemije je gospa popolnoma omejila stike, dela izključno od doma, glede intervjuja pa, da zanjo "to preprosto ni nujno". Tega ne želim jemati osebno. Za vsak primer sem preveril, ali je mislila, da ni nujno, da se za pogovor srečava osebno, zato sem predlagal format, ki že postaja standard. Virtualni intervju prek kanalov Zoom, Skype, Teams ali podobnih. Verjetno me je na twitterju že utišala, kajti odgovora nisem več dobil. Pogovor za tuji medij dejansko "ni nujen". To bi se spremenilo le ob priporočilu, ta lahko odprejo marsikatera vrata.

Ignorantska drža potencialnih sogovornikov se je izkazala za eno največjih neprijetnosti novinarskega dela v ZDA. V domovini me običajno vprašajo, ali je to povezano z majhnostjo in nepomembnostjo Slovenije. Mislim, da je to prej povezano z nepomembnostjo tujine. Američanov svet ne zanima. Prijatelj z drugega think tanka v Washingtonu mi je to skušal povedati na obziren način, češ, ojoj, ampak poskušaj razumeti. Kritik Washington Posta je laskajoče pretiraval, da se ameriški sogovorniki morda bojijo nepričakovanih vprašanj tujega novinarja. Starinarnar iz naše ulice, zanimiv človek, ki ga lovim za "življenjsko zgodbo iz Washingtona", meni, da Američani mislijo, da niso obvezani odgovoriti. Seveda, to je svobodna država. To mi je decembra povedal možakar, ki se je udeležil shoda v podporo predsedniku, ki ni znal oditi. Pripravljal sem se na vklop v televizijski Dnevnik, z lepšo in boljšo polovico naše washingtonske ekipe pa sva bila edina človeka z maskama v množici. Pravzaprav se je množica na Pensilvanski aveniji pred Trumpovim hotelom že toliko razšla, da je bilo veliko prostora. Zato sem masko pred kamero snel, možakar pa se je odločil svojo svobodo demonstrirati tako, da se mi je postavil dobesedno ob bok in govoril neumnosti po telefonu. Glasno in tako brez glave in repa, da verjetno z nikomer niti ni govoril. "It's a free country," mi je odvrnil, ko sem ga prosil, ali se lahko malce odmakne. Odšel je šele, ko sem mu hladno zagotovil, da moje koncentracije ne bo zmotil, da pa ga lahko prenašamo v Evropo. Ampak možakarja Evropa ni zanimala. Če bi rekel v Montano, pa bi morda ostal. Kdo ve? Tudi jaz sem se takrat spraševal, ali je res nujno, da se tako izpostavljam. Najbrž je. Kot za Brookingsovo ekonomistko pogovor z mano ni.

Zavedam se posploševanja, ampak na podlagi te poteze nacionalnega značaja (če sploh lahko govorimo o tem) Ameriko lažje razumemo in si prihranimo kakšno od nepotrebnih presenečenj. Američani so radi ljubeznivi, "nice". Tako zelo, da so dober dan (jutro ali večer) premalo. Človeka pozdravijo s Kako ste kaj danes?, Kakšen je danes vaš dan? ali čim podobnim. Napako naredite, če si delate utvaro, da sogovornika to res zanima. Če pa mu začnete razlagati, kako ste - in bog ne daj -, ste smešni. V domačem bloku se ljudje v dvigalu, na hodniku ali v veži ne pozdravljajo, ampak gledajo proč. S sosedi ne gre imeti pretesnih odnosov, saj lahko kateri postane preveč nadležen. Me pa na ulici pozdravljajo kot v Sloveniji na vasi. Maske sploh ne motijo pri tem, smehljate se namreč tudi z očmi. Zavrnitev ni ljubezniva pa še v neželeno razpravo se lahko zapletete. Zato na elektronsko pošto ne odgovarjajo, ampak se raje pretvarjajo, kot da je ni. Telefonski klic premetavajo avtomatski odzivniki, institucije pa imajo na svojih spletnih straneh standardizirane obrazce za komunikacijo, pri katerih spet ne veste, ali jih kdo na drugi strani dobi in preveri ali pa beseda uspešno filtriranega vsiljivca že pred tem umre nekje v medmrežju.

Tako kot so osredotočeni nase, Američanov tudi ne vznemirja preveč, kaj drugi mislijo o njih. Če bi jih, bi se množica washingtonskih think tankov, institucij, ki obstajajo zgolj zato, da ustvarjajo mnenje in tematizirajo določena vprašanja, tudi do tujih novinarjev obnašala drugače. Tako pa občasen izraz zaskrbljenosti zaradi zunanje podobe služi zgolj in izključno notranjepolitični rabi. Mnenje tujine Amerike ne zanima tudi zaradi zelo preprostega dejstva, da so ZDA po mnenju večine državljanov še zmeraj daleč najboljši kraj pod soncem. Naj se vprašanja postavljajo še tako ostro, da ljudje začenjajo izražati strah pred morebitno novo državljansko vojno, po tukajšnjem precej razširjenem prepričanju o ZDA ni mogoče misliti kaj zares slabega. Dober primer je Joe Biden, ki je Ameriko še ne mesec po kapitolski vstaji že razglasil za vodilno silo v svetu, ki odnose z drugimi oblikuje na podlagi presoje demokratičnih vrednot in spoštovanja človekovih pravic sogovornic, ne ZDA. Pri vsem pa je ključen ameriški interes, ob uveljavljanju katerega bodo ZDA, če bo treba, izhajale s pozicije moči.

Kaj pa druga stran? Če poznamo Ameriko, je predvsem od nas odvisno, kako bomo odgovorili na izziv, ki nam ga ponuja. Jaz nadaljujem z iskanjem sogovornikov, obenem pa se spreminjam v nekakšen aspirin za vse bolečine. Kjer sogovornika ne morem dobiti, se pač poglobim v temo in odgovore poiščem sam. Neprimerno kompleksnejši pa so odgovori na medinstitucionalni in meddržavni ravni. Čeprav so naklonjenosti ali antipatije med voditelji neizogibne, si oblikovalci strategij posameznih držav - kjer takšni ljudje še obstajajo - ne bi smeli delati utvar. Tako kot ima svoje interese imperij, bi si svoje morala definirati vsaka sogovornica, tudi najmanjše države. Brez simpatiziranja s posameznimi fragmenti ameriške politike. Tako bo ljubeznivo, "nice", in nikoli v zablodi glede druge strani. Vem, zveni hladno in pragmatično. Ampak tako so postavljene stvari na tej strani Atlantika. Američani natančno vedo, kako daleč smejo, kaj lahko postavijo pod vprašaj, česa pa se ne smejo nikoli dotakniti. Zato boste v času, ko je rasizem najbolj vroča tema v javnosti, tudi aktiviste za državljanske pravice temnopolte ali azijske Amerike slišali o Ameriki govoriti kot o svetilniku svobode. Zato je tukaj tudi tako lahko opredeliti, kaj je nujno. In kaj ni.