Kdaj sistem dokaže, da deluje? Ko poskus državnega prevrata spodleti, a država, kot so ZDA, v dveh letih ni sposobna reči bobu bob? Morda pa je sistem v tem trenutku že zlomljen, ker je sploh dopustil takšen razvoj dogodkov in njihovega razumevanja. Videti je namreč, da so v dveh letih Američani svoj paradoks, v ključu katerega zmeraj razmišljajo, pripeljali v ulico, kjer smo bolj doma Evropejci. Do absurda.
Medtem ko se strelski pohodi nadaljujejo in puščajo za sabo žrtve v šolah, nakupovalnih središčih in podobnih javnih prostorih, pozivi po omejevanju dostopnosti do orožja, zlasti polavtomatskega, zvenijo kot refren slabe pesmi. Nad orožjem navdušeni del Američanov vztraja, da gre za ekscese duševno motenih posameznikov, obotavlja pa se priznati, da tovrstne motnje kaže kar družba sama. Kriminal narašča, policisti pa so menda užaljeni zaradi nenehnih očitkov zaradi nasilnega opravljanja svojega dela. A kljub temu, da svojih navad nekako ne morejo opustiti, statistika vztrajno beleži tudi naraščanje neupravičenih in kolateralnih žrtev policijskih postopkov.
Murdochov medijski imperij, od ameriškega Foxa do britanskega Sky Newsa, domu in svetu učinkovito prodaja podobo senilnega starca, ki da ne ve, kje je. Nihče pa še ni pojasnil, kako je mogoče, da so prav v prvi polovici Bidnovega mandata Američani lažje od večine sveta prebrodili pandemično krizo.
V tem nihilističnem ozračju je spoznanje, da ga skorajda ni predsednika in podpredsednika, ki bi skrbno ravnal s svojim arhivom po izteku mandata, videti naravnost deplasirano. Donald Trump, Joe Biden, zdaj tudi Mike Pence – pred leti pa je celo Nacionalni arhiv začasno skladiščil dokumentacijo Baracka Obame v komajda primernih prostorih –, vsi so poskrbeli za svojevrstne sporne zgodbe. Ki so prišle na plano, ko je komu to ustrezalo. K Trumpovim je v njihovo floridsko golfistično rezidenco odmevno vdiral FBI, v Bidnovem primeru pa je nekdo končno začel pospravljati stare omare v komajda uporabljani in temu primerno pozabljeni washingtonski pisarni. Pa tudi v Bidnovem wilmingtonskem domovanju v Delawaru so očitno imeli generalno čiščenje. Najdbo dokumentov z oznako različnih stopenj zaupnosti so za vsak primer takoj sporočili Nacionalnemu arhivu, kjer pa v nasprotju s Trumpovim primerom dokumentov niso niti pogrešali. Videz nepristranskosti – zanimivo bo čez čas ugotavljati njegovo učinkovitost – kaže le še pravosodni minister Merrick Garland. Trumpovo sprenevedanje in obotavljanje s predajo dokumentacije preiskuje posebni tožilec s tako banalnim imenom, da bi lahko bil le še junak kakšnega poceni filma, Jack Smith, Bidnovo pozabljivost in prizadevno kooperativnost pa Robert K. Hur, ki ga je na položaj svojčas imenoval Trump.
Javnosti pri tem preostane le ugibanje, za kakšne zaupnosti v teh kupih dokumentov sploh gre. Če so se med Trumpovimi papirji resnično znašli tudi podatki o jedrskih zmogljivostih zaveznic, se obrvi neimenovanih ameriških prijateljic, kot bi jih opredelil Joe Biden, upravičeno dvigajo. Ne da bi sicer Američane to posebej vznemirjalo. Posebni preiskovalni odbor, ki je v kongresu nakopičil svoje skladovnice dokazov, kako stežka se je Donald Trump poslavljal od Bele hiše, bi komajda lahko bil izčrpnejši. A nekdanjega predsednika to ne moti v vztrajanju pri svojih nedokazanih trditvah, ki so v mnogočem paralizirale ameriško politično prizorišče. Pa ne le njega, kar naenkrat to ne moti niti nadvaruhov resnice, kot sta Elon Musk in Mark Zuckerberg. Po dveh letih bajanja javnosti in manipuliranja s stranko, katere član nikoli ni bil, a na katere listi je svojčas zmagal in izgubil, se Donald Trump lahko vrne na Twitter in Meto. Republikanci pa tipajo med egotripi svojih vidnih predstavnikov, ki ponoči močijo postelje, ker divje sanjajo bodisi o predsedniški kandidaturi bodisi o vodenju predstavniškega doma. Da je končno sedel v tako zaželeni naslanjač, je bil Kevin McCarthy s popuščanjem radikalcem iz lastnih vrst pripravljen temu istemu naslanjaču odbiti noge, preluknjati sedež in razmajati naslonjalo. Srebrni odtenek pričeske se učinkovito lesketa na portretu novega Speakerja. Grenak občutek pušča le sosledje upodobitev predsednikov predstavniškega doma v kongresni galeriji. McCarthy kronološko visi poleg Nancy Pelosi in gospa se zna zelo porogljivo smehljati.
Tako kot pravzaprav ni jasno, kdo se drzneje igra, ali usoda z Donaldom Trumpom ali nekdanji predsednik z usodo, podobno velja tudi za njegovega naslednika. Razlika je le, da v Trumpovem primeru posledice te igre tragično občuti zlasti ameriška družba, ki se je spet znašla v eni najglobljih nihilističnih nižin svojega večnega cikla, v primeru Joeja Bidna pa predsednik sam. Murdochov medijski imperij, od ameriškega Foxa do britanskega Sky Newsa, domu in svetu učinkovito prodaja podobo senilnega starca, ki da ne ve, kje je. Nihče pa še ni pojasnil, kako je mogoče, da so prav v prvi polovici Bidnovega mandata Američani lažje od večine sveta prebrodili pandemično krizo. Z državno pomočjo so vzdrževali visoko povpraševanje, ki je zaradi tega sicer še ožjih grl oskrbovalnih verig in vojne v Ukrajini generiralo visoko inflacijo in naraščanje cen goriva. A ko so Bidnovi nasprotniki na vmesnih volitvah novembra 2022 v skladu z dobro staro ameriško tradicijo, da je predsednik kriv za vse, tožili nad obojim, inflacijo pa – spet tradicionalno – uspeli spregledati drugje, so ob znižanju cen goriv proti koncu leta na predpandemično raven mirno vztrajali pri kritikah energetske politike. Administracija da dela napako z vzpodbujanjem razvoja obnovljivih virov energije in zanemarjanjem industrije fosilnih goriv, ki kljub rekordnim dobičkom smisel očitno vidi le v državnih subvencijah. Če jih v domovini svobodnega trga ni, je menda res brezveze vlagati v lastno dejavnost. Zaslužiti je konec koncev mogoče tudi s špekulativnim trgovanjem z nafto in njenimi derivati.
Ena od upravičenih kritik Bidnovega mandata pa je politika priseljevanja in odsotnost njene reforme. Predsednik se z Latinsko Ameriko ne želi ukvarjati. Razmere na jugozahodni meji in pogovore z voditelji Srednje Amerike je prepustil podpredsednici Kamali Harris. Številni so prepričani, da je prav ona motor Bidnove administracije. Morda je res, ampak to bi bil spet eden od tipičnih ameriških paradoksov. Kajti podpredsednici Harris bi v tem primeru uspelo z rekordnimi svežnji pandemične pomoči in vlaganj v infrastrukturo, kjer ni imela vidne vloge, na odru, na katerem pa so vsi žarometi usmerjeni prav vanjo, pa je pogrnila.
Zanimivo, da Bidnova administracija naseda na čeri natanko v tistih plitvinah, kamor predsednik ne želi krmariti ameriške ladje. Latinskoameriški – in drugi – prosilci za azil na meji z Mehiko niso osamljen primer. V to poglavje sodita tudi Rusija in tragična vojna v Ukrajini. Seveda je mogoče dokazovati, kaj vse je Amerika počela, da je zbezala ruskega medveda iz brloga, a pri tem ne moremo mimo dejstva, da gre prej za dediščino Baracka Obame, saj se Joe Biden po prihodu v Belo hišo z Rusijo ni želel ukvarjati. Na njegov dnevni red, na katerem je premočno prevladovala Kitajska, se je Rusija dobesedno vsilila, zadovoljni Peking pa je imel ob lanskem obisku Nancy Pelosi na Tajvanu le eno priložnost za demonstracijo inačice razmer, kakršne bi najbrž vladale v ameriško-kitajskih odnosih, če se Vladimir Putin pred letom dni ne bi bil odločil denacificirati Ukrajine.
Ko iz Rusije prihajajo opozorila o morebitni uporabi jedrskega orožja in negotovi usodi pogajanj o novih sporazumih o strateški oborožitvi, malomarnost ameriških predsednikov in podpredsednikov pri ravnanju z zaupnimi dokumenti res lahko služi zgolj ameriški notranjepolitični rabi. Če so strateške skrivnosti ameriških zaveznic res tako slabo zavarovane, tisti, ki jih ne bi smeli poznati, gotovo vedo vse do potankosti. Papir pa – papir prenese vse. Založen, pozabljen, nikoli prebran, ker ga je predsednik v rokah svaljkal zgolj zaradi vtisa. Trdoživost ali zlom sistema pa ostaja odprto vprašanje. Sistem že obstaja, ampak pogled skozi drobnogled pokaže, da nikoli ni povsem brezhibno deloval. Prepogosto je namreč nasedal na glavni kriterij – pravila za naše so bila vendarle, kljub pogosto drugačnemu videzu, drugačna kot za vaše.
