(WASHINGTONSKE SKICE) Incestna razmerja

"Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje."

S tem stavkom je Lev Tolstoj začel Ano Karenino. Ni prvič, da svoja razmišljanja začenjam s sklicevanjem na ta citat. Sreči ne moremo očitati pomanjkanja odtenkov. Jih ima nesreča več? Nedvomno o nesreči pogosteje govorimo. Žal svet poganjamo predvsem po njenih tirnicah. Ker se pretežno ukvarjam s politično sedanjostjo in preteklostjo, mi je citat blizu, ker sta zlasti vzhod in jugovzhod Evrope svoj politični diskurz pretkala s primerjavami z družinskimi razmerji. Zanimivo, da s tistimi iz najožjega kroga. Najpogosteje bratskimi, aktualno pa je tudi razmerje med materjo in otrokom.

Izbira, ki je želela poudariti bližino med slovanskimi narodi, se je izkazala ne le za napačno, ampak tudi za zloveščo in na koncu pogubno. Psihologi opozarjajo, koliko nasilja ostane skritega za domačimi zidovi, ki so prepogosto past prav v trenutku, ko človek najbolj potrebuje toplino in varnost. Nič drugače ni z narodi, pri čemer se tudi ti soočajo z vso paleto družinskega nasilja. Od različnih odtenkov psihičnih pritiskov, mučenja, posilstva pa do navdiha, ki ju daje zgled biblijskih bratov Kajna in Abela. Vse skupaj v figurativnem, žal pa tudi v dobesednem pomenu. Tukaj se sicer lahko vprašamo, ali Tolstojev citat še drži. Scenariji življenja teh nesrečnih družin namreč niso tako različni, epilogi pa so tako rekoč identični.

Že začelo se ni najbolje. V času panslavizma je Rusija obveljala za mater slovanskega sveta, čeprav je že pred tem pomendrala eno od hčera in jo za nameček brezsramno podelila še z germanskima vsiljivkama, Prusijo in Avstrijo. Poljske hčere namreč zaradi tega v 19. stoletju ni bilo na zemljevidu Evrope. Dušeča ruska – takrat že sovjetska – materinska ljubezen je nato po drugi svetovni vojni še enkrat ohromila vzhodnoevropske slovanske hčere s tujerodnimi posvojenkami vred. Se kdo lahko čudi živčnim trzljajem, s katerim se na omembo ruske materinske ljubezni odzivajo na tem delu celine? Čeprav sem vse pogosteje pretresen ob ponavljajočem se spoznanju, kako malo vemo o lastni zgodovini, bom v izogib epski razsežnosti zapisa tvegal lakonično oceno, da nam je v Sloveniji jasno, kako se je končala bratska ljubezen med narodi, ki so nekoč sestavljali jugoslovansko federacijo. Najhuje je bilo prav tam, kjer so bratje živeli tesno drug ob drugem, prepleteno. V Bosni in Hercegovini.

Danes lahko spet opazujemo, kam vodi bratska slovanska ljubezen. Rusija kar vztraja pri retoriki bratstva z Ukrajino. Z njo je celo pospremila svoje tanke in izstrelke v Ukrajino, in če prisluhnemo izvajanju ruskih državnih medijev, ima ta ljubezen očiščevalno moč. Že res, da naj bi odrezali nenavadno veliko z nacizmom okuženega tkiva – agencija RIA Novosti objavlja zapise o tem, kako so v Ukrajini nacisti ne le vojaki in prostovoljci, ampak tudi civilisti, ki ta upor (?!) podpirajo –, ampak logika je očitno v tem, da je popolnoma amputirani brat še zmeraj boljši od nobenega. Ko vse to postavimo v kontekst danes izrazito modnega posiljevanja resnice ne glede na sorodstveno razmerje, se človek vpraša, kdo je pravzaprav tukaj na igli in za kakšen delirij sploh gre. Posnetki kijevskega obrobja so pretresljivi. Rusija se je na prizore uničenja, razmetanih trupel in skupinskih grobišč sicer odzvala pričakovano, češ da gre za ukrajinsko zrežirano predstavo in da so ruski vojaki, ko so bili v Buči, tamkajšnjim ljudem pomagali in jim dostavljali na tone pomoči. Seveda pa so v Kremlju elegantno zamolčali vsaj še dejstvo, da brez ruske invazije na Ukrajino in zasedbe delov njenega ozemlja ne bi bilo niti trupel pa tudi nobene pomoči ne bi bilo treba.

Ko sem pred leti raziskoval v moskovskih arhivih, sem med drugim naletel na članek, ki ga je jeseni 1990 za Moskovske novice napisal madžarski politolog in ekonomist Laszlo Lengyel. V času velikih projektov politične emancipacije je Lengyel predvideval nove delitve: "Če v Sovjetski zvezi v preoblikovanju političnih sil ne bo prevrata in se sovjetski imperij ne bo spremenil v nacional-socialistično velesilo, ki bo grozila z jedrsko vojno in ki se ne bo odpovedala niti koščka svojega ozemlja, bodo v svetovnem sistemu 90. let sledile ireverzibilne spremembe, predvsem po črti razmejitve vplivnih območij Nemčije in Rusije." Predvsem pa je Lengyel v svoji domači Vzhodni Evropi zaznaval popolno dezorientacijo, v kateri vsak po svoje čaka rešitev od zunaj: "V mestu so se že vsi naveličali Heroda, sovražijo in prezirajo Kajfa, tresejo se pred Barabami, ki ubijajo in ropajo po cestah. Bogati bogatijo, revni so vse bolj revni. Številni so se postavili k vratom in čakajo. Nekateri čakajo na nove rimske legije, ki bodo dale delo, tolarje, stabilno valuto na zlati podlagi, red in pravičnost Pilata. Drugi, ki bi za vsakim oblakom prahu radi videli bosonogega Mesijo, ki jezdi na oslici, so prisiljeni povesiti pogled, razočarani, potem ko so uzrli njegove oči. Sonce, za katero je bilo videti, da je pravkar vzšlo, že pada za obzorje. Straža že zapira vrata in vsi se vlečejo domov, preklinjajoč soseda, ki jih je prisilil, da so verjeli v obstoj razloga, da se zazrejo v daljavo. Danes nam niso hoteli niti zavladati niti nas kupiti. Bomo zjutraj spet prišli na plan? Kaj pa, če zaslišimo šum bližajočih se legij ali gluho topotanje osla? … Ob zori se bodo vrata znova odprla."

Po treh desetletjih ta citat ni izgubil svoje aktualnosti. Nasprotno. Ne bom trdil, da je to stanje duha posledica izključno "incestnih" odnosov, v okviru katerih smo se silili razmišljati. Prepričan pa sem, da je to močno vplivalo na nas. Družinsko nasilje pušča globoke posledice in perverznejšo smer ubira, globlje so. Kar pravzaprav velja za obe strani. Ko se je bližala vsakokratna obletnica poboja v Srebrenici, sem kot odgovorni urednik vsako leto dobival pisma z novimi in novimi dokazi, kako "Srbi niso genocidni narod". Ne dvomim, da bodo v Rusiji njihova dejanja v Ukrajini zelo hitro pognala korenine v obliki mita o nerazumljenem narodu, ki je "zgolj pomagal bratu". V našo širšo regijo z veliko zamudo prodira spoznanje o pomenu učenja o dobrososedskih in prijateljskih odnosih. Posledica vztrajanja v družinskem krogu pa je tudi svojevrsten fatalizem. Prijatelje si lahko izbiraš, na družino pa si obsojen.