(STRAN 210) Vljudnost brezupa

Pred nekaj dnevi sem v Slovenskem mladinskem gledališču gostil zadnji letošnji pogovor v okviru cikla Dežela pridnih. Cikel sicer sooblikujem in vodim že nekaj let, december pa me vsakič znova spravi v skušnjavo. Zadnji mesec v letu je tradicionalno posvečen takšnim in drugačnim obračunom s preteklostjo, zato me pogosto prime, da bi tudi svoj moderatorski podij izkoristil za pregled leta. Po navadi se tej skušnjavi uprem. Letos se ji nisem.

Zakaj se ji nisem? Leto 2021 je bilo res nenavadno in zbrati na kup vse čudaškosti, ki smo jih doživeli, se je slišalo kot zabavna ideja. Prav za zabavnost je v resnici šlo, želel sem si namreč, da na to težko leto pogledamo skozi prizmo humorja. Dejansko ga ni manjkalo in ljudje smo si še enkrat znova dokazali, da smo - ne glede na vse - smejoča se bitja. Pa smešna tudi, kakopak.

Glede na to, da sem imel v Boštjanu Gorencu - Pižami in Matjažu Ličerju dva več kot odlična sogovornika, se s pripravami na večer nisem pretirano obremenjeval. Pa tudi sicer se mi rekapitulacija leta s fokusom na komične dogodke ni zdela težka naloga. Malo bom pobrskal po spominu in spletu, nabral cvetke na kup, jih časovno organiziral in vsebinsko povezal, na kratko pokomentiral, pa bo! Ne bo mi treba brskati po knjigah, starih časopisih in pozabljenih doktorskih nalogah. Nič lažjega.

A naloga se je izkazala za vse prej kot preprosto, vsaj zame. Bolj ko sem zavijal po spominskih vijugah in internetnih meandrih, bolj me je odnašalo v zastranitve in razmisleke, ki so bili vse prej kot zabavni. Vsaka hecna izjava ali situacija - res jih ni bilo malo - se je v trenutku, ko se je znašla na papirju, sama od sebe postavila v širši kontekst. In če so se posamičnosti slišale smešno, je bila celota bistveno drugačna - resna, težka, včasih celo tragična.

Situacijo je rešil Pižama. Jasno, komedija je njegov poklic in človek je kot iz rokava stresal vrhunce minulega leta. Pod njih so se v glavnem podpisovali politiki in druge javne osebnosti, pa tudi nekaj povsem običajnih in na videz brezbarvnih občank ter občanov je našlo svoje mesto v areni tega bizarnega cirkusa, v katerem se zadnje mesece gnetemo. Material je bil na mizi in smer pogovora je bila jasno začrtana. Zdaj pa gremo, ni druge.

In smo šli. In je bilo super. Domislice so deževale, anekdote so se lepo prelivale ena v drugo, duhovitih pripomb in že rahlo butastih analiz zatečenega stanja ni manjkalo. Pa smejali smo se, veliko smo se smejali. To je bila v končni fazi osnovna ideja našega tokratnega druženja v Deželi pridnih.

Splošno veselo vzdušje pa je imelo ves čas neki prizvok. Kot da bi se vsak bolj ali manj bistroumen nesmisel, o katerem smo govorili, na neki točki obarval s temnimi toni. Dogodki, situacije, izjave - vse to je bilo brez dvoma smešno. A vsakič znova smo se zavedeli, da rastejo iz družbenega ozračja in življenjske stvarnosti, ki ima s humorjem bore malo skupnega. Vsaj na prvi pogled. Kot da bi se v letu 2021 komedija in tragedija zrasli v nek povsem nov in nerazdružljiv hibrid, v katerem ena brez druge preprosto ne moreta obstajati.

Lomastili smo dalje in ni nam šlo slabo, le da smo se vsake toliko spotaknili ob korenino pelina. Potem pa je Matjaž izrekel stavek, ki je verjetno najlepša ilustracija naše zadrege: Humor je vljudnost brezupa. Matjaž ni bil povsem prepričan, kdo je avtor te izjave. Tudi sicer vsevedni spletni univerzum je glede tega zmeden, pripisuje jo celemu kupu znanih avtorjev, od Kierkegaarda do Ionesca. Zdi se, da je še najverjetnejši osumljenec Boris Vian, ampak to je v resnici precej nepomembno. Gre za lepo in močno misel in pri takšnih navedkih se spodobi, da pripadajo vsem, da so dediščina človeštva.

Humor je vljudnost brezupa. Pretresljivo in resnično. Čeprav je humor neposreden, piker in včasih celo obešenjaški ter se kot tak mnogokrat zdi daleč od vljudnosti, ima v svojem bistvu nekaj neverjetno človeškega. Humor - tak, ki sega onkraj banalnosti in ne pozna agresije - je eden bistvenih elementov kulture in humanosti. Ja, ljudje smo smejoča se bitja.

Seveda pa ljudje poznamo tudi brezup, dobro ga poznamo, v minulem letu ga je marsikdo izkusil in spoznal do obisti. K humorju se torej včasih tudi zatekamo. Smeh je tista zadnja karta, ki nam ostane v rokah po tem, ko smo izgubili vse svoje adute v partiji življenja. Zadnje karte se seveda oklepamo do zadnjega. Strašljiva pa je misel, kaj se zgodi, ko jo enkrat vendarle vržemo na mizo in ostanemo praznih rok.

Ob vsem, kar se dogaja, nam ostaja samo želja, da v igri vztrajamo. In če v tem duhu sklenem to poročilo z našega predprazničnega druženja: lep večer je bil. Duhovit, zabaven in kulturen. In vljuden, predvsem vljuden. Na trenutke vljuden do bolečine.