(STRAN 210) O tistih, ki plešejo po grobovih

22.10.2021 08:39
Ja, predsednik vlade rad dela red. Rad pa počne še nekaj drugega - rad pleše po grobovih. Njegove besede lahko obračamo, kot jih želimo, ter jih interpretiramo na tisoč načinov, na koncu vseh koncev nam ostane samo eno: trenutek. Trenutek, v katerem so bile izrečene oziroma zapisane. Trenutek smrti, trenutek slovesa. Trenutek obreda, rituala, pietete. Trenutek, ki je do kraja neprimeren, pa ne samo - kot že rečeno - v smislu bontona
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Foto: Andrej PetelinŠek
Andrej Petelinsek

Nekateri ljudje radi plešejo po grobovih. V mislih nimam kake obskurne sekte, ki bi se ob vsaki drugi zimski polni luni zbirala na britofih in tam zganjala svoje čudaške koreografije. Tudi asociacija na zdaj že precej priletno filmsko uspešnico ni na mestu. Govorim o nečem precej bolj resnem, o pojavu, ki nas sooča s težkimi in temeljnimi vprašanji, povezanimi z našo človeškostjo in človečnostjo.

Ljudje svojo smrt prevajamo v ritual. Prevod potrebujemo, smrt ostaja kljub tisočletnemu znanstvenemu, tehnološkemu in duhovnemu napredku za nas nekaj nerazumljivega. Obredi se med seboj seveda razlikujejo, vsi pa temeljijo na čustvu oziroma odnosu, ki ima v bližini smrti status družbenega dogovora - na pieteti.

Da je treba o mrtvih govoriti samo najlepše, je prazna floskula. Mrtvi so takšni kot živi, obstajajo v vseh mogočih barvah, vonjih in okusih. In med njimi je, tako kot med živimi, kopica bedakov, primitivcev in agresivcev. Poanta pietete ni v tem, da nepovratno izbriše grehe in slabosti preteklosti. Ne more jih in jih ne sme. Nas pa to družbeno dogovorjeno čustvo uči, da obstajata čas in kraj, ko jih preprosto ne smemo vleči iz omar. Čas slovesa, čas obreda. Ko se poslovi nekdo, ki ga spoštujemo, cenimo in imamo radi, je stvar po svoje preprosta. Seveda je težka čustveno, preprosta pa je z vidika odziva. V takšni situaciji znamo reagirati, spontano in brez premisleka.

Ko odide človek, do katerega imamo drugačen odnos - ki ga ne maramo, morda celo preziramo ali sovražimo -, takrat pa zna biti spontanost problem. In zato obstaja družbeni dogovor, zato obstajajo kultura in civilizacija, vzgoja in bonton. Vse našteto nas je opremilo z naborom dejanj in besed, ki so v takšnem položaju primerne. Recept je zelo preprost in pozna ga vsak, ki je bil v skupnost vsaj približno vpeljan in vzgojen - ne reci in ne stori nič, bodi tiho, ne komentiraj, če pa že moraš proslavljati, to počni za zaprtimi vrati svojega domovanja.

Res je preprosto, izjemno preprosto. S to gesto, ki ni gesta, v bistvu povemo vse, hkrati pa ostajamo znotraj okvirov družbeno sprejemljivega in primernega. Ker odpiranje šampanjcev ob smrti sočloveka ... Plesanje na grobovih ... Nekatere stvari so pač skrajno nespodobne, pa ne samo v smislu bontona. Nespodobnost takšnega početja sega v sfero etike in osnovne človečnosti.

Zakaj se torej to dogaja? Zakaj ljudje plešejo po grobovih? Zakaj to počnejo nekateri pri nas, v naši državi? Zakaj to tako radi počnejo vodilni ter pomembni politiki in javne osebnosti? In kako je mogoče, da svoje obsmrtne koreografije brez sramu obešajo na veliki zvon? Poslovil se je Tainta. Končno! Bil je že skrajni čas! Zaplešimo in odprimo penino!

Dovolj teorije, čas je za konkretne primere, sploh ker je že od začetka popolnoma jasno, komu ali čemu je ta premislek namenjen. Reakcija predsednika vlade ob smrti doktorja Ljuba Bavcona je nekaj, kar ne sme utoniti v poplavi vedno novih afer in provokacij, s katerimi nas vladajoči bombardirajo iz dneva v dan. Ker ni stvar politične (ne)higiene ali diplomatske nespretnosti. Sega precej globlje in ima - ko govorimo o skupnosti in sobivanju - neprimerno daljnosežnejše posledice.

Morda bo kdo oporekal, da je bil premiejev tvit samo postavitev v zgodovinski kontekst. Da se je po mnenju Janeza Janše pri pisanju o Ljubu Bavconu pozabilo na neke okoliščine in dejstva, ki jih je treba izpostaviti. Da je prvi minister Slovenije po svoji stari navadi zgolj delal red.

Ja, predsednik vlade rad dela red. Rad pa počne še nekaj drugega - rad pleše po grobovih. Njegove besede lahko obračamo, kot jih želimo, ter jih interpretiramo na tisoč načinov, na koncu vseh koncev nam ostane samo eno: trenutek. Trenutek, v katerem so bile izrečene oziroma zapisane. Trenutek smrti, trenutek slovesa. Trenutek obreda, rituala, pietete. Trenutek, ki je do kraja neprimeren, pa ne samo - kot že rečeno - v smislu bontona. Ne, to ni govorni ali miselni zdrs, lapsus, ki ga lahko odpravi opravičilo. To je dejanje onkraj morale, gesta, ki se kot odurna kača plazi pod dnom etičnega minimuma človeške skupnosti.

Politika, ki nam vlada, rada pleše po grobovih, ne samo njen vrhovni poglavar, tudi njegovi najzvestejši in najbolj vdane so že mnogokrat pokazai mnogo veselja ob smrti tistih, ki pripadajo ali pa naj bi pripadali nasprotni strani političnega spektra. Pa da ne bo pomote - v tej naši deželi se je že od nekdaj rado plesalo po grobovih, rado in veliko. A kar sem živ, ne pomnim, da bi se to počelo s takšnim žarom in brezsramno slastjo.

Ob smrti človek zajoče ali obnemi. Kdor vpričo smrti razpravlja, komentira, govoriči ali pa celo kriči in proslavlja, je očitno izgubil zadnjo troho empatije in s tem bistveno potezo svoje človečnosti. No, morda je ni izgubil. Morda je preprosto nikoli ni imel.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta