"Vse, kar je, je povezano, prav zato moraš, ko začneš plesti, biti zelo pazljiva. Natančno preštej zanke in pazi, da ti ne uidejo z igle. Ko boš že nekaj napletla, ti bo šlo že lažje, a če ne boš skrbna, ti bo vse razpadlo, se zavozlalo in morala boš šteti znova."
Tako je omica Bojano učila plesti. Bojana Kunst, filozofinja in dramaturginja, v svojem eseju Napletanja otroške spomine prepleta s premislekom kompleksnih tem – spolnih in razrednih razlik, ekofeminizma ter fenomena skrbi kot političnega vprašanja. Čudovit in poglobljen tekst, ki pa ni klasičen esej, gre za tako imenovani gledališki esej, ki ga v okviru cikla Takorekoč soustvarjam tudi sam. Zato se omica v zadnjih dneh ne pogovarja samo z Bojano, pač pa tudi z mano.
Da ne zapadem v promocijo svojega gledališkega početja (cikel Takorekoč bo naslednji teden na ogled tudi na Intimnem odru mariborskega GT22, a to je zgolj mimobežna fusnota) – ko se z nečim ukvarjamo intenzivno ter iz dneva v dan, to pač okupira naše možgane. Moji so trenutno precej zasedeni prav z Napletanji. In če so v Bojaninem tekstu pletenje, vezenje in šivanje prispodobe natančno opredeljenih in premišljenih vprašanj, se v mojih mislih prepletajo na malo manj osredotočen, abstrakten, skoraj zmeden način. Najprej kot metafora gledališkega ustvarjanja. Logično, saj sem vsak dan v teatru.
Nastajanje gledališke predstave je strašno zanimiva reč. Ko gledamo stvar na odru, v njeni dokončni različici, si v resnici težko predstavljamo, kako je potekal proces. In izraz napletanje je kot njegov opis še kako na mestu, le da ne gre za samostojno, skoraj intimno početje, pač pa za kolektivno delo. To je gotovo eden izmed ključnih razlogov, zaradi katerih imam teater rad – ker je ekipni šport. Ker ne moreš ničesar narediti sam, ker si odvisen od drugih in drugi od tebe in ker smo v dinamičnem prepletu zapletanja, odpletanja in napletanja ves čas vsi skupaj. Na koncu pa v prostor pripletemo še publiko, ki je skupnost prav posebne vrste. Ja, gledališče je v vseh pogledih prostor skupnosti.
Pa zastavimo to napletanje še malo širše, izven zidov gledališča. Saj poznate tisto ljudsko modrost o žlahti in strgani plahti? Miselna povezava med to ali ono obliko skupnosti in takšnim ali drugačnim prepletom niti ima v sebi nekaj starodavnega – logično, nit je pač samoumevna metafora povezave in ko se te povezave med sabo spletejo v bolj kompleksen vzorec, dobimo skupnost. Dotični rek je sicer vezan na družino ali rodbino in govori zgodbo o njeni pregovorni skreganosti, globoki razklanosti ter večni nezanesljivosti. Ampak pustimo lastne izkušnje in ljudske modrosti ob strani, predvsem pa ne razmišljajmo samo na nivoju familije. Vsak preplet vozlov in zank pač še ni mojstrovina, še več, prepletanje niti pogosto pripelje do nesmiselne, neuporabne in vse prej kot lepe zavozlanosti, pri čemer se pletenja in tkanja v glavnem lotevajo tisti in (še vedno predvsem) tiste, ki to dejansko znajo početi. Živeti – in to z drugimi – pa moramo kar vsi, pa če to znamo ali ne. Da vsi skupaj na koncu vseh koncev vedno znova namesto umetnine zvozlamo nekakšno neugledno plahto torej ne bi smelo biti presenečenje.
Morda smo oblečeni v najdražje vezenine, mojstrske obrtniške izdelke in presežke oblikovalske umetnosti – nič od tega ne spremeni dejstva, da smo kot celota, kot skupnost, globalna ali lokalna, odeti v strgano in neugledno plahto. Imenujte to pesimizem, črnogledost ali gimnazijsko svetobolje, kakorkoli hočete, dejstvo je, da vsak vsaj približno poglobljen pogled na človeštvo razkrije njegove (in naše) rane, nepravičnosti ter zablode. Preveč jih je, preprosto preveč, da bi jih lahko zanikali. Kot da bi bili naša preteklost in sedanjost zgolj zaporedje zaštrikanih vozlov, neravnih šivov in neuspelih poskusov.
Morda pa bi morali uvesti splošno in obvezno izobraževanje, učne ure pletenja, šivanja, štrikanja in vezenja, praktični pouk, ki pa bi vključeval tudi poglobljen premislek simbolične dimenzije spletanja niti. Za vse generacije, vse člane in članice skupnosti, prebivalke in prebivalce tega v strgano plahto ovitega planeta. Sliši se trapasto, vem, ampak spomnimo se še enkrat na besede Bojanine omice: "Vse, kar je, je povezano, prav zato moraš, ko začneš plesti, biti zelo pazljiva. Natančno preštej zanke in pazi, da ti ne uidejo z igle. Ko boš že nekaj napletla, ti bo šlo že lažje, a če ne boš skrbna, ti bo vse razpadlo, se zavozlalo in morala boš šteti znova."
Ne maram navodil za življenje, a te besede podpišem. Ker govorijo o skrbi, odgovornosti, previdnosti, pozornosti in vztrajnosti – na jasen, preprost in hkrati čudovito zapleten način. Ker kljub navidezni skromnosti ubesedujejo neko temeljno resnico sveta. Imenujte to naivnost, poenostavljanje ali otročji optimizem, kakorkoli hočete, zadeve so v resnici bolj preproste ali pa vsaj manj zapletene, kot se zdijo. Ja, obvezni pouk spletanja medčloveških niti, prepletanja odnosov in vezenja skupnosti. Prva ura je naslednji teden na Intimnem odru mariborskega GT22. Pa to ni promocija, je zgolj mimobežna fusnota.
