"Zakaj, predvsem na vzhodu in vse bolj tudi na zahodu, množično volijo močno nacionalistično AfD in levo-nacionalistično Sahro Wagenknecht? Je to tako imenovana Ostalgie (nostalgija po komunističnem režimu, ki ga je nazadnje in vrsto let vodil partijski aparatčik in diktator Erich Honecker)? Poskušajmo to primerjati s slovensko jugonostalgijo in še vedno prisotnim malikovanjem Josipa Broza Tita. /.../
Nekaj podobnosti je med (Vzhodno) Nemčijo in Slovenijo. Tako pri nas kot tudi tam na demonstracijah vidimo komunistične simbole, le da jih pri nas nosijo in izobešajo bolj elitni, na Ruparjevih demonstracijah ne boš videl slike Tita. V Nemčiji pa se je naboj strahu pred tujci v mnogočem poistovetil s komunističnimi simboli, recimo pri stranki vse močnejše Sahre Wagenknecht. Na zborovanjih desne Alternative za Nemčijo morda ne boš videl srpa in kladiva, a retorika je sila podobna komunistični in nacionalni socialistični.
In tako je pravzaprav predvsem v Nemčiji in Sloveniji, le da so zadeve pri nas, hvala bogu, predvsem folklora. Na smeh mi gre, ko vidim Urško Klakočar s pionirsko kapico, v Nemčiji pa je zadeva kar resna. Kdo, recimo, na Madžarskem poveličuje zadnjega komunističnega samodržca Janosa Kadarja, kdo na Češkem ali Slovaškem Gustava Husaka? Avtokrati iščejo inspiracijo v zgodbah nacionalne romantike, tudi v Rusiji, Slovenija na levem polu v samoupravnem socializmu, Nemci so nam podobni, le da je presečna množica med skrajnima poloma vse večja. /.../
Radikalni na oblasti hranijo radikalce, ki na oblasti še niso. Tako kot v Nemčiji je tudi slovenska gospodarska hrbtenica industrijska. Skrbi za predvidljivost in blaginjo. Davljenje te, z davki in predpisi, bo tudi nas zapeljalo v večjo radikalnost, prepričan sem. A to tudi našim vladajočim politikom očitno ni jasno."
