"Velika in majhna vsakodnevna dejanja tukaj in tam, o katerih lahko beremo po časopisih, kažejo, da človek in človeštvo nimata razčiščenih prav veliko pojmov o življenju. A eno je jasno: ko nas izkušeni predstavnik svoje vrste Hladnik - Milharčič začne pripravljati na konec sveta s kuharskimi recepti, je treba pobrskati po globinah lastnih duš in izpljuniti vse, kar tam leži, zaprašeno in pozabljeno, kajti mogoče je celo neškodljivo, kar je ob koncu sveta še kar uporabna valuta.
Ko se je delal svet, so agregatna stanja sklenila, da zagodejo nekaj sprememb, in tako je šel hlap v kapljo in kaplja v skalo in kar naenkrat je bilo vse premešano. Najbolj divji so že na začetku sveta hoteli samo še bolj gor, treskali so drug v drugega, da se je treslo nebo in rodil vulkan, ki je kar naprej bruhal, da nam je od vsega skupaj še danes malo slabo. Nekega dne je torej nastala Himalaja, razgledni stolp, s katerega se vidi zelo daleč, če le dobro pogledaš, in to je pri receptih za konec sveta ključno: agregatno stanje. /.../
Reči hočem: noben recept za konec sveta ni vreden nič brez požirka vode, a to je danes v večini koncev sveta misija nemogoče. Zato v uredništvu priporočamo nadomestke, ki jih je možno dobiti tudi v steklenicah ali sodih, prevažati pa v čutari. Glede na izpričano pomembnost agregatnih stanj je dobro, če pri izbiri upoštevate zmožnost tekočine, da konec sveta hitro in temeljito spremeni v hlap, blaženo meglo. To je pomembno tudi za dan po koncu sveta. Ko je natakal šnops, je moj deda vedno rekel: če ne razkužiš, se bo zagnojilo."
