"Tržaškega pisatelja Paola Rumiza sem vprašal (med nedeljskim obiskom papeža Frančiška v mestu, op. ur.), kako razumeti nenavadno politiko, v kateri se na razdrobljenem političnem prostoru levice med seboj skregane stranke izgubljajo v diskusijah o identiteti. Med tem pa Rimskokatoliška cerkev uporablja razredni diskurz in govori o enotnosti. Cerkev ima mrežo lokalnih institucij na terenu, svojega predstavnika na vsakem vogalu, preverjeno politično ideologijo in za svoje navade liberalnega vodjo. Zdi se, da italijanska levica nima več nič od tega.
Njegov odgovor je bil, da je levica zapustila svoj socialni prostor političnega angažiranja. Na terenu nima več svojih institucij in predstavnikov. »Namesto tega se borijo proti samim sebi. V času evropskih volitev sem v moji ulici dobil en sam letak. Naročal mi je, naj dam preferenčni glas sekretarki demokratske stranke Eli Schlein in s tem glasujem proti njeni demokratski stranki. Schleinova je v polemiki s tradicionalnim vodstvom stranke. Rešujejo svoje notranje spore.«
Rumiz je med prvim krogom francoskih volitev v Parizu predstavljal svojo knjigo o Evropi. V nedeljo, ko so v Franciji dokončno glasovali, je bil še sredi dneva zaskrbljen. »Dobil sem občutek, da so Francozi zbegani. Da dobesedno nimajo vodnika po svoji družbi. Strah pred tem, da bo iz tega izšel politični silak, je zelo močan.«
Levi del francoske družbe se zna mobilizirati za dan volitev, ko je videti, da bo oblast prevzela skrajna desnica. Italijanska levica je tudi pred očitno napovedjo, da bo neofašizem dobil domovinsko pravico v vrhu izvršne politike, ohranila veselje do pričkanja med frakcijami. Razredno govorico pa je prepustila cerkvenemu zborovanju. V Trstu ni bilo čisto jasno, ali se v grobu obrača Gramsci ali sveti Janez Pavel II."