"Tako smo tudi pri nas na kmetiji odprli flaše, da so tekočine puhtele in med njimi tudi švic, ki ni le puhtel, ampak tudi šprical. Kamorkoli smo premaknili budilke, zmeraj je na neki točki v dnevu sonce postalo predivje. Jablane so sikale, slive odpadale in sršeni prirejali bal; precej neprijazno okolje za človeško delovno silo.
Med popoldansko siesto smo nato telefonirali z ljubimi ljudmi in včasih zapadli v strašljive spirale, ki so peljale samo navzdol. Globoko odsvetujemo kmečko filozofiranje v času popoldanske sieste, ko poletje pokaže temperaturni rekord. Zmrazi te do kosti kot kratek izlet v najbližji supermarket, ko ti čez prepoteno bluzo zapihlja klima in tvoje ledvice spremeni v zamrznjen ledenik. /.../
Težko je razložiti smisel telefonskih pogovorov s prijatelji, med katerimi sogovornice in sogovorniki na dolgo molčijo, a kmečki telefonski pogovori v popoldanskih siestah v času poletnih temperaturnih rekordov so pogosto slišati tako. Kot nič. Kot molk. Kot dihanje v prazno.
Tistega dne mi je Reinhard pripovedoval o sestanku kmetov, ki se ga je udeležil v svojem okrožju na severu Avstrije. Pogovarjali so se o smislu prehoda na ekološko kmetovanje; večina njegovih sosedov v tem ni videla nobenega smisla. Vprašali so ga, povej, zakaj pa ti ekološko kmetuješ. In Reinhard Kaiser-Mühlecker, vrhunski pisatelj in ekološki kmet, je odgovoril: 'Ker nočem zboleti. Parkinsonova bolezen je zaradi pesticidov prepoznana kot poklicna bolezen kmetov, prav tako krvni rak. Zakaj bi moral zastrupljati sebe in svoje sosede?' Njegovi sosedje, kmetje, pa so bili užaljeni. Kmečka poklicna bolezen, že, že, a to z njimi nima nobene zveze – na povsem isti način, kot je za ljubke spletne vzdevke sedemintrideset stopinj in pol popolnoma običajna temperatura za poletje.
Odprite si že ta pir in dajte mir! Nihče ne bo umrl, dokler ne bo umrl."
