"Pravim: urejen moški s skoraj nevidno, skrbno počesano prečko v laseh je strumno stal ob svojem starinskem kolesu, na zadnjem prtljažniku, na sprednjem prtljažniku in tudi na desni rami pa je tovoril polne torbe, lanene in bele, da je bilo že od daleč videti, da so v njih knjige – izobražen človek, ni kaj, že na prvi pogled –, kot da je v neposredni bližini postaje pravkar izropal najbolje založeno knjigarno s sodobno literaturo, stal je tam, kakor da bi prišel naravnost z zgodovinske črno-bele fotografije s keramičnih ploščic podzemne postaje U2 na trgu Rose Luxemburg, na belih lanenih torbah in na beli laneni srajci pa so se v rdeči in modri barvi bleščali velikanski napisi: AfD.
Alternativa za Nemčijo.
Pomislila sem: to sem že doživela. Déjà vu? Ne. Zgodovinski spomin. Tisti pravi, tisti doživeti, tisti, ki se je vtisnil v srca in v možgane žensk in moških, ki so živeli pred mano, veliko pred mano, tukaj, na tem istem mestu, na tej isti postaji. Pomislila sem: tukaj stoji, strumno, vsi ga gledamo in nihče nič ne reče, ker …
»Hej! S katero roko pa ti držiš balanco?!« Mimo spodobnega, polikanega človeka s kolesom se je primajal klošar, očitno pijan, in mu skušal iztrgati desnico z bicikla. »Te tvoji niso naučili?! Prijeti moraš z levo! Kako boš sicer pozdravljal?!«
Podzemna postaja pod trgom Rose Luxemburg je bruhnila v dolg, odrešujoč smeh.
Demokracija je orodje, ki ga je treba vzeti v roko. Levo? Desno? Mah, ne! Veliko bolj gre za vprašanje osnovne higiene, preživetja. Treba je opraviti naloge, da je zvečer pred spanjem mir."
