"Bruselj skrbijo vizumski režim in nenadzorovane migracije, pa korupcija, ki zapravlja evropski denar in proračun zaradi prihodnjih fiskalnih omejitev. Evropska vrednotenja Zahodnega Balkana kažejo številke, šest milijard evrov za šest držav proti 50 zgolj za Ukrajino. Bruselj več kot očitno želi zapreti balkansko sivo liso zaradi geostrateških razlogov, boji se povezanosti Rusije in Srbije in prodora Turčije v BiH. Odprto ostaja vprašanje političnega statusa BiH in normalizacije odnosov med Kosovom in Srbijo. V letnem poročilu o širitvi unije je balkanska šesterica (WB6) ocenjena s precejšnjo ero optimizma. Toda ali lahko EU premaga nedorečenosti Daytonskega sporazuma v BiH (1995), bolečo izkušnjo Natovega bombardiranja Srbije (1999), priznanja neodvisnosti Kosova (2008)? Lahko umiri politično nestabilnost, etnične nacionalizme, teritorialne delitve? Širitev EU ni panaceja, če bo to zgolj nov pokrov na vročem balkanskem loncu. Rešitev ni v ekonomski pomoči, ki redi domače elite in birokracijo, ne pomaga pa ljudem. Københavnska merila glede demokratičnih institucij in svoboščin postajajo skupen problem WB6, toda tudi EU. EU je težko zgled, če ni več sposobna biti merilo dobrega.
Skratka, EU je že zdavnaj izgubila lesk obljubljene dežele, zato je Zahodni Balkan njeno žrtveno jagnje in hkrati eliksir njenega preživetja. Ta paradoksalni zasuk lahko najbolje razume prav Slovenija, izhodiščni grobar razpada druge Jugoslavije, od koder izhaja večina sedanjih evropskih zadreg Zahodnega Balkana. Bo Marta Kos morda miroljubna Ivana Orleanska pričakovane evropske renesanse Zahodnega Balkana? Če je uspelo Andriću, lahko tudi njej." (dr)
