"Zdravstveno načet papež je in bo v starajoči se zahodni družbi v prihodnje precej običajen pojav. Ker Katoliška cerkev ni narejena za dva papeža hkrati in mora biti rimski škof praviloma na položaju do smrti, skoraj ne bo druge možnosti, kot da bodo izvoljeni precej priletni kandidati. Slaba stran te okoliščine je/bo, da je/bo papež v glavnem živel v predstavnem svetu generacije, precej starejše od trenutno najživahnejših delov Cerkve. Kljub temu si danes skoraj ni moč zamisliti koga, ki bi Cerkev vodil tri ali štiri desetletja. Vsaj po mojem mnenju je namreč določena mera zasičenosti nastopila že po dvanajstih letih Frančiškovega papeževanja. To je sicer delno posledica okoliščine, da se je argentinski pontifeks ujel v past skoraj obsesivne želje (zlasti) zahodnjakov po večno novem. Z začetnimi potezami je ustvaril vtis, da bo kar naprej premikal meje. A tempa seveda ni vzdržal, saj v današnjem svetu pač ni mogel tekmovati z "novostmi" zvezdnic in zvezdnikov tipa Taylor Swift.
Zaradi precej očitnega prizadevanja, da bi bil "v trendu", se bo pred izbiro njegovega naslednika verjetno hkrati zastavilo vprašanje, ali je za Katoliško cerkev primernejši nekak splošni planetarni moralni voditelj, ki bo skušal kaj povedati o skoraj vsem na tem svetu, ali vendarle rimski škof, ki se bo posvečal predvsem svoji Cerkvi. Ob številnih Frančiškovih izletih na družbeni in politični parket vsaj zame kot sitnega možaka srednjih let iz srednje Evrope sicer ostaja tragično zamujena priložnost, da ni izkoristil svojega položaja skoraj naravnega mirovnega posrednika ob ruski agresiji na ozemlje Ukrajine. Čeprav sta z Donaldom Trumpom pogosto na nasprotnih bregovih, v odnosu do vzhodne Evrope delita enako zelo površno poznavanje tamkajšnjih razmer in povsem nerealne predstave o (Putinovi) Rusiji kot skoraj gigantski duhovni ali politični sili."
