POGLEDI

(POVEČAVA) Kolumna Jane Javornik: Migrantka naj bo!

Jana Javornik Jana Javornik
18.01.2023
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
King's Cross med konico
Jana Javornik

London, ki že leta predstavlja moj dom, je eno najbogatejših mest na svetu. A mestno bogastvo ne pomeni tudi enakosti (dohodka in priložnosti); ustrezna zaposlitev, cenovno dostopna stanovanja in otroško ter socialno varstvo starih, topla prehrana so mnogim nedosegljivi. Pravzaprav ima London po upoštevanju stanovanjskih stroškov najvišji stopnji splošne revščine in revščine otrok na Otoku. Visoka je revščina med zaposlenimi. V osrčju vzhodnega Londona stoji tudi univerza, ki je nastala kot projekt priložnosti za lokalno prebivalstvo in ki me je, takrat delujočo na Švedskem, povabila vzpostaviti center za proučevanje javnih politik in enakosti na trgu dela. "Moje" londonske diplomantke predstavljajo obraze družbene stratifikacije, sistemskega rasizma, verske nestrpnosti, starizma in karkolizma. Pred vpisom je Jimoh iz Nigerije dvajset let delal za britansko Kraljevo pošto. Dorcas z Jamajke je 25 let ponoči negovala ostarele, podnevi bolnega (britanskega) moža. Savion s Slonokoščene obale je deset let skrbel za nočno varnost v Londonu, podnevi za dementno mamo. Zaro je oče iz Pakistana v ZK poslal po priložnost, Bockari je Burkino Faso zapustil zaradi spopadov.

Jimoh, Zara in Savion so obiskali Slovenijo in je ne vidijo kot ciljne destinacije. Čeprav se ta, deklarativno, zavzema za vzpostavitev družbe znanja, ki bo "privlačna destinacija za globalne talente". A delovno aktivnih priselitev ni dovolj, izseljenke se ne vračamo, 'nepravih' (niti študentov) Slovenija noče. S Filipini, Bangladešom naj vlada sklene sporazume o zaposlovanju, jim predstavi slovenski jezik in kulturo, slišimo predloge najglasnejših podjetnikov. Kako se na priseljene odziva povprečna Slovenija, kažejo primeri lokalnih skupnosti in upravnih enot. Ksenofobija in rasizem, tudi institucionalni; "nepravih" že desetletja ne bi imeli za sosede.

Šotori pred razdelilnico hrane, Charing Cross, London
Jana Javornik

Da bo Sloveniji zmanjkalo možnosti, da bi delovna mesta zapolnila z novimi zaposlenimi - in da je po svojih značilnostih dolgoživa (postarana) družba, v temeljih drugačna od tiste, kjer so razmerja med starostnimi skupinami ugodnejša, izpostavljamo desetletja. Leto za letom opozarjamo na nujnost premišljene politike selitev in kažemo posledice vztrajanja pri status quo oportunizmu. "Čim poznejše bo ukrepanje, tem bolj drastični bodo morali biti ukrepi," smo zapisali v Umarjevih Socialnih razgledih leta 2006. Vprašanje uvoz delovne sile da ali ne zato ni pravilno; zdaj je relevantno vprašanje, kakšne in kolikšne selitve lahko pomagajo blažiti stanje, ki smo ga ustvarili. Prebivalstvene perspektive ni brez povečane mobilnosti, tako znotraj države kot med državami. Te lahko rešijo nekatere strukturne probleme, a brez strukturiranosti in usmerjenosti ustvarjajo nove. Migrantke smo v prvi vrsti vendarle ljudje v vsej naši raznolikosti, ne delovna orodja. Naša priselitev pomeni izselitev in z njo povezano pretrgano skrbstveno verigo; zapuščamo svojce, potrebne oskrbe, zato morajo sistemske rešitve držav prejemnic upoštevati specifike transnacionalnih in razseljenih življenj. Vse to v Sloveniji med drugimi tenkočutno predstavlja društvo Medkulturni dialog (prisluhnite jim v Enolončnici na Radiu Študent) in je, v globalni dirki za kadre, že dojela Nemčija.

Apple Store v Londonu
Jana Javornik

Množijo se tehnološke in medicinske inovacije. Te omogočajo nove življenjske in delovne stile, dolgoživost in nove ravni ustvarjanja dodane vrednosti, kar sili k institucionalnim spremembam, prilagoditvam v sistemih izobraževanja, zaposlovanja in socialne varnosti. Prevladujoča ideja, da inovacije ustvarja (izključno) zasebni sektor, zanemari, da so te mogoče le ob javno financirani infrastrukturi in raziskavah. Prevladuje prepričanje, da si zasebna podjetja zaslužijo večji del vrednosti inovacij v obliki (zasebnih) dobičkov. Avtomatično naj bi namreč ustvarjala družbeno vrednost v obliki kakovostnejših in cenejših storitev in blaga, delovnih mest in javnih dobrin (na primer novega znanja), kar da se odrazi v gospodarski rasti in pozitivnem fiskalnem učinku. Ekonomistka Mariana Mazzuccato dokazuje, da ni tako. Opozarja, da odmik javnega financiranja od temeljnih raziskav h kasnejšim fazam in komercializaciji, ki jih označujejo visoka tveganja, nasprotuje tej logiki. Da konkurenca za omejena proračunska sredstva že sproža sicer še skromne institucionalne inovacije. V ZDA, na primer, državno pomoč gospodarstvu ponekod pogojujejo z zahtevami po dokazovanju učinkovitosti in družbene odgovornosti (na primer lokalna proizvodnja, omejitev cen, reinvesticije). Tak pristop, dokazujejo, zanika tezo o ekonomiki pronicanja (tako imenovani trickle-down economics), ki predvideva avtomatske pozitivne učinke javnih investicij v gospodarstvo na blaginjo za vse.

Študenti na obisku v Tate, London
Jana Javornik

Kljub kolektivni pameti vztrajamo pri merjenju napredka, ki odraža desetletja stare teorije. Naslanjamo se skoraj izključno na bruto domači proizvod kot mero gospodarske razvitosti držav. Opredeljen kot vrednost "vsega proizvedenega blaga in storitev, zmanjšana za vrednosti blaga ali storitev, ki se uporabljajo pri njihovem ustvarjanju", je BDP sicer uporaben, a omejen kazalnik. Če znamo finančno ovrednotiti prispevek čebel, zakaj tega ne storimo tudi za družbeno solidarnost in kohezijo, za neplačano skrbstveno in reproduktivno delo (žensk) – vsaj enako pomembnih za vzdržnost javne blagajne. Podcenjujemo ljudi, ki jim v isti sapi zaupamo vzdrževanje, reševanje, nego, oskrbo lastnih otrok in staršev. Do točke, da so nujno potrebni, smo (tudi zaradi pandemije) končno pridrsali. A jih puščamo životariti, ker da "ne ustvarjajo dodane vrednosti". Populistična retorika te vrste je dokaz elementarnega nerazumevanja vloge družbene reprodukcije, ne nazadnje pri vzdrževanju slovenskih podjetij – novi delavci in delavke ne padejo kar z neba. Naj še tako pridigajo o avtomatizaciji in robotizaciji reproduktivno-skrbstvenega dela, algoritma za menjavo plenic živahnim sedemmesečnicam, 27-letnikom z motnjami v razvoju ali dementnim 75-letnikom na invalidskih vozičkih še ni. Tam, kjer pa bi tehnološke rešitve lahko podpirale (težaško) človeško delo, jih ni; kot produkt znanja so namreč drage in odločitev zanje podrejena dostopnosti poceni delovne sile. Za podaljševanje delovne aktivnosti so sicer postavljeni normativni pogoji, ustrezni zdravstveni in delovni pogoji za njihovo realizacijo pa še ne.

Gail's Bakery, kruh iz ostalega kruha, London
Jana Javornik

V zaostreno spremenjenih družbenih pogojih se vprašanja učinkovitosti in socialne pravičnosti zastavljajo drugače. Mazzuccato dokazuje, da je vedno bolj pomemben partnerski model soustvarjanja, v katerem država ni zgolj molzna krava, ampak vodilni akter pri soustvarjanju in oblikovanju trga. Tudi Slovenija potrebuje razmislek o vlogi države (na primer vlagateljice), predvsem o sprejemljivosti podružbljanja tveganj in izgub, ki ne preizprašuje privatizacije dobičkov. Toliko bolj ob neskončnih dokapitalizacijah in subvencijah brez kakršnihkoli varovalk (na primer pred odpuščanji) in životarjenju nekaterih poklicnih skupin. Ob tem bi se morali glasno zgražati, da nam o nujnosti prostega trga in apokalipsah ob višanju plač najbolj podplačanih iz studia javne televizije pridigajo bankirji in belski moški z milijonskimi plačami v podjetjih v delni državni lasti. Groteska ni tako oddaljena od primera Rishija Sunaka, ki je brezdomca brezbrižno vprašal, če je podjetnik. V javni razdelilnici hrane enega najbogatejših mest na svetu, na ulici katerega ta spi na kartonu. Sveta pomagavka, kako oddaljeni od nas so planeti, na katerih bivajo politične in ekonomske elite?!

Kakorkoli obrnem, v središču javnih politik obeh mojih domovin ostaja gospodarstvo - in ne človek. Pridigarji in odločevalci napredek še naprej enačijo s tistim, kar zlahka izmerijo, gospodarska rast ostaja cilj in ne sredstvo za doseganje družbene blaginje. Za britansko vlado ni upanja, slovenska bi se morala nemudoma odreči vlogi protagonistke bankrotiranih idej in ukrepe oblikovati na temelju integritete dokazov in dejstev. Brez razpihovanja govoric in argumentov moči. Sicer bo, postarana, še naprej neto izvoznica podcenjenih rok, pameti in talenta.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?