Jana Javornik
Slovenija je srečna v jezi, konfliktu in prepiru. Zlepa se ne osvobodi travm in se oklepa tranzicijske depresije. Njen najbolj toksičen del se napaja v rekonstrukciji in domišljijskem revidiranju preteklosti, spletkarskem (antikomunističnem, anti-FDV-jevskem) sentimentu, vročem pretiravanju, sumničavosti in zarotniški domišljiji. Iz njih črpa navdih za ideološke bitke in kulturne boje, katerih najbolj izrazita referenčna točka je osamosvojitev. Mediji ponujajo prizorišče pregretim umom, ki razgaljajo, koliko političnega vzvoda sta zmožna sovraštvo in strast majhne, a disciplinirano organizirane manjšine. Vulgarni in paranoični pridigarji postresničnosti in namišljenih nevarnosti so uglašeno zborni, ker vedo, da se v kriznih časih ljudje oklepamo koherentnih in konsistentnih zgodb; v njih zmagujejo kot izkušeni populisti, ki svojega argumenta in politik ne spremenijo niti v spremenjenih okoliščinah. Ko bi le imeli vest.
Projekt instrumentalizacije jeze in sovraštva oblikuje surovo družbo, ki je bolj tvitarsko kritikarska in manj kritična do ključnih stvari, ki si zaslužijo kritiko. Ena takih je promocija volilne abstinence ob predsedniških volitvah, ker da volivka in volivec nista imela možnosti voliti svoje izbire. Pravica do glasovanja je temeljna in se realizira z oddajo glasu. Med abstinenco in oddajo neveljavne glasovnice, ki šele predstavlja aktivni upor neizbiri, je namreč pomembna vsebinska razlika. Načelo ena oseba, en glas je osnovni princip liberalnih demokracij, ki ga utrjujeta tako politična filozofija kot teorija družbene izbire. Zlasti za ženske ta ni samoumeven, saj so zanj predhodnice izgubljale svobodo in celo umirale. Agitacija proti udeležbi kvantitativno redči v Sloveniji že sicer redke glasove. Odraža nizko stopnjo aktivnega državljanstva in politične zrelosti na eni strani in politične pismenosti na drugi. Volitve pač odločijo tisti, ki glasujejo. Zato nas mora skrbeti nizka, komaj 53-odstotna udeležba.
Tanja Gobec je pred časom izjavila, da stvari pogosto ne vidimo takšnih, kot so, ampak takšne, kakršne smo. Morda to pojasni, zakaj še ne morem pritrditi, ali je nova predsednica "simbol novega". Sposobnosti prepoznave odgovornosti za soustvarjanje boljše družbe z verodostojno komunikacijo, samoomejevanje sledenja strankarskim ali parcialnim osebnim interesom, ponižnega priznanja nevednosti nove predsednice sama ne razumem kot znaka novega, temveč kot nujno (a resda redko prisotno) razumevanje in spoštovanje zaupane ji funkcije. V politiki se koncept nove politične generacije nanaša na politično socializacijo, v kateri se oblikujejo in stabilizirajo generaciji skupni politične identitete in stališča. O novi politični generaciji govorimo, ko se pojavi dovolj skupne zavesti, ki se mobilizira kot aktivna sila političnih sprememb. Eden od pogojev je, da se z njeno idejo identificira tudi nova predsednica. Tega ne vemo. Tudi to, ali njeno politiko res določajo značilnosti, drugačne od znanih liberalnodemokratičnih matric, bomo šele videli; medijem namreč tudi tokrat ni uspelo udejaniti demokratičnega mandata razkrivanja kompleksnejših stališč. Tako ne vem, kako bo soupravljala naslednjo epidemijo. Vprašanje o donacijah ne pove prav nič o tem, kako bo sooblikovala javne sisteme in ukrepe za množico družbeno zanemarjenih bolezni. Vprašanje o odnosu do evtanazije je prišlo iz občinstva (in uspešno razkri(nka)lo protikandidata, ki je isti argument uporabil pri odgovoru glede splava).
Mnogi na položajih politične moči se vedejo, kot da je količina pameti razporejena glede na položaj. Zato me je zanimal njun odnos do antiintelektualizma in vloge znanstvenih dokazov pri odločanju. Razumevanje družbenega napredka, solidarnosti, družbene kohezije, ideje delovnega časa in pravičnega plačila. Mimo floskul in parol.
Predsednica lahko pomaga končati kulturnopolitični boj s preteklostjo
Kitenju z bojkotom drugega kroga volitev se je vr(i)nil še antifeministični sentiment, ki vzbuhti vsakič, ko kandidira ženska. A ju kljub temu ni nihče vprašal, ali se opredeljujeta kot feminist/-ka. Sama razumem dvojno odgovornost sleherne izvoljene političarke: do mandata in do žensk v vsej raznolikosti. Predhodnice, ki so nam zagotovile pasivno volilno pravico, so nam z njo naložile tudi dolžnost soustvarjanja egalitarne, vključujoče družbe za prihodnje generacije. Nova predsednica se je sicer še pred začetkom kampanje izrekla za svobodo odločanja o rojstvu otrok. A ne poznam njenih stališč do mizoginije, kulture politične izključenosti žensk v vsej raznolikosti, (ne)doslednost rabe slovničnih spolov še merim. Pogledi radikalnih desnih populistov in Cerkve na pravice žensk, oseb LGBTIQA+, migrantk so globoko konservativni in podpora jim narašča. A ju niso vprašali niti, kako bosta prispevala k vključenosti ljudi, ki se ne identificirajo znotraj binarnega spolnega sistema, ali k depatologizaciji transspolnih. Ob vprašanjih medijev, ki imajo raje petelinje boje kot kompleksno vsebino, bomo razlike med politično korektnostjo, ki javno prikimava enakosti in vključenosti, in prakso spet ugotavljale post festum.
V Sloveniji je očiten perpetualno vsiljen in z vsakim volilnim ciklom bolj izostren konflikt, ki ljudi sili, da izberejo svojo stran. A svet se ne konča na našem pragu. Na primeru Velike Britanije in Švedske lahko vidimo, kako vpitje o razklanosti skriva projekt načrtnega slabljenja in zmanjševanje skupnostnega in javnega. Krčenja kolektivne socialne organizacije, odgovornosti države, pomanjkanja spodbud za organizirano kritično civilno družbo in tiho uvajanje najbolj primitivnih elementov trga. Vse to najdemo v Sloveniji. Zato mora predsednica razumeti, da aprila izražena zahteva za zrelejšo, odgovornejšo in vzdržnejšo politiko, v kateri demokratični forum ni odprt le za "naše", zadeva tudi njo. Aktivno mora soustvarjati pogoje za vključitev tudi tistega dela volilnega telesa, ki ima občutek drugorazrednosti, zapostavljenosti, odvečnosti, neuspeha, strahu, odrinjenosti. Ki misli, da se mu je zgodila krivica, ali se mu tudi je. Razumeti, kdo so, kaj jih tare in kaj žene. Kulturno ozadje in osebna zgodovina sta namreč pomemben dejavnik različnega dojemanja realnosti. To ne nazadnje nakazuje volilni rezultat njene edine protikandidatke. Zato naj predsednica ne spregleda utrjevane politike privilegijev. Vsak njen resničen korak v smeri družbene enakosti in vključenosti bo pomagal.
Predsednica lahko pomaga končati kulturnopolitični boj s preteklostjo. Če predstavlja novo politično generacijo, ne bo zasledovala (le) ozkih strankarskih in korporativnih interesov, ampak bo aktivirala agende, pomembne za zdravljenje in razvoj skupnosti. Z novimi oblikami družbene mobilizacije bo pomikala diskurz v prihodnost, stran od svete preproščine in enostranskosti. Pri tem bo na smetišče zgodovine odložila še uporabo ženskih priimkov kot svojilnih pridevnikov in hlapčevska izraza "mali", "navaden" človek. V predsedniško palačo jo je nenazadnje pripeljal prav seštevek njihovih glasov.
