V prejšnji kolumni sem opisal svojo precej neprijetno izkušnjo z organizacijo našega zdravstva. Naj vas spomnim, pisal sem o skorajda neverjetnih pripetljajih svoje tašče, hude bolnice s tumorjem v možganih, ki povzroča epileptične napade, za nameček pa je še sladkorna bolnica. Zdelo se mi je prav, da na vse to, kar se je njej dogajalo sredi poletja, pride na ušesa ali bolje pred oči vsem tistim, ki na ministrstvu in v vodstvih zdravstvenih ustanova odločajo o tem, kakšno bo naše javno zdravstvo v bodoče. A kolikor sem spremljal dogajanje v zadnjih tednih, se ni kaj dosti spremenilo. Prejel sem tudi nekaj pisem tistih, ki imajo z našimi zdravstvenimi institucijami podobno izkušnjo, s kom sem se tudi usedel in ob srkanju kavice slišal še nekaj precej žalostnih zgodb.
Ne bom navajal njihovih imen, kjer že bom, bom le svojega, ker jim ne želim škoditi ali pa jim kje priprti vrata. Kakšno stvar bom tudi zakril. Pa začnimo najprej z aktualnimi dogodki. Potem ko smo izvedeli, da so nekateri čez noč pristali med izbrisanimi, natančneje so ostali brez napotnice, sem menil, da je to pač neka računalniška napaka, ki je odpravljena, seveda pa težave tistih, ki so ostali brez napotnice ostajajo oziroma so se reševale od primera do primera. Kar pa je žalostno, če držijo besede mladega zdravnika, s katerim sem govoril, da se še vedno izbrisi dogajajo. Pa menda ja ne zato, da se umetno skrajšajo čakalne vrste? Če to drži in če bi se to dogajalo prejšnjemu predsedniku vlade ali ministru za zdravje, bi verjetno protestniki ne kolesarili le ob petkih pred poslopjem vlade ali ministrstva, ampak kar vsak dan. Tudi od obljub, da bodo ugodili tisti ogromni množici državljanov ali prebivalcev naše Slovenije, ki jih je prek 100 tisoč in so v zadnjih letih ostali brez osebnega zdravnika in mnogo žensk brez ginekologa, in jim našli zdravnika, ni kakšnega haska. Bodo pa že verjetno naslednji mesec kakšni zdravniki, pa sestre, ki bodo opredelili več pacientov, prejeli kar izdaten dodatek v obliki evrov. Prav je, da so plačani za dodatno delo, ampak zdaj pa si vsi tisti, ki imate osebnega zdravnika, odgovorite na naslednje vprašanje. Ker je bil vaš-naš družinski zdravnik že sedaj, kot so zatrjevali zadnja leta, povsem na koncu svojih zmogljivosti in je imel za vas-nas komajda še kaj časa za pogovor, ko ste-smo ga obiskali, kako za boga ljubega ga bo sedaj našel, ko bo imel še več opredeljenih pacientov. Nekaj tu ne štima.
Zdaj pa grem malce v preteklost. Dolga desetletja nazaj je imel moj zdaj že pokojni oče v rudniku hudo nesrečo, pri kateri mu je poškodovali tri vretenca v ledvenem predelu in tudi noga je bila zlomljena. Več tednov je bil v bolnišnici in kasneje v zdravilišču na okrevanju. Tudi več tednov mavcu, le na trebuhu je bila mala odprtina, da se je lahko s tanko palico malce "počohal". Tako je bilo včasih. Dolgo si bil v bolnici, v opisanem primeru so te dali v mavec. Verjamem, da je bila rehabilitacija tudi zaradi večtedenskega nepremičnega ležanja dolga. Z leti se je to spreminjalo, izboljšalo. Že dolgo te pri zlomu vretenc ne dajo v mavec, vse gre bistveno hitreje. Tudi strokovneje. Ampak. Ja, spet ampak. Kot laiku se mi zdi, da ni ravno najboljše, pa četudi zgleda sprva ceneje, da te po težki operaciji tako hitro odpustijo iz bolnice. Domov. Tako tudi mojo sogovornico, ki so jo po parih dneh, torej potem, ko je imela operativni poseg na hrbtenici, kar je vedno nevarno, odpustili v domačo nego. Hm, v domačo nego. Kakšna pa je ta domača nega, če živiš sam, če nimaš sodornikov? Se kdo vpraša, torej tisti, ki ste se (ne vem kje, na ministrstvu mogoče, zavarovalnici?) že pred leti odločili, da paciente po težkih in zahtevnih operacijah tako hitro odpustite iz bolnice v domačo nego, v kakšen stanovanju pacienti živijo, s kom? Zagotovo naša stanovanja niso primerna za okrevanje. Resda smo vsi veseli, ko nas odpustijo domov, ampak bolnišnice so arhitektonsko primernejše za okrevanje, tam je tudi ves čas na voljo zdravstveno osebje. Kaj pa doma, ko se že tako komaj premikaš po hudi operaciji, ko še na veliko potrebo skoraj ne upaš, ker si zaradi šivov niti ne upaš pritiskati? Kaj če padeš, pa ob sebi nimaš telefonu in potem čakaš, da pride kdo na obisk? Ne vem, meni se zdi to dobesedno tekmovanje, kdo bo bolnike prej odpustil domov, najmanj neodgovorno, pa po mojem tudi precej drago, če se recimo v primeru padca spet kaj prelomi in je treba na nov poseg. Mar ne bi bilo boljše in primernejše pacienta imeti v bolnišnici vsaj kakšen dan ali dva, če ne že teden dlje v bolnici? Sam menim, da ja.
Pred leti je bila imela moja sorodnica zahteven poseg zaradi raka na debelem črevesju. Vse je lepo uspelo, ampak domov je po mojem prišla prekmalu. Saj smo bili veseli, ker če pride kmalu tvoj sorodnik domov, je prvo, kar pomisliš, da je poseg uspel. Saj je, ampak ko sem ji par dni potem, ko je bila že doma, prinesel kosilo, ki so ga pripravili v domu starejših, tudi rdečo pesa je bila poleg, mi je pogled obstal na rdečem "fleku" na njeni spalni srajci. Sprva sem menil, da se je polila z rdečo peso. Zgrozil sem se, da ne gre za peso, ampak njeno kri. Kar se je dalo hitro sem organiziral prevoz z reševalnim vozilom v bolnišnico, kjer so očistili rano, ki se je odprla, ker sta dva šiva popustila in jo na novo "zakrpali". Že takrat, ko sem se vozil zadaj za reševalnim vozilom, ki je za moj okus, kar mi je potem potrdila bolnica, vozil kot nekoč pokojni Niki Lauda, sem pomislil, da ni prav, da so jo tako na pol okrevano po težki operaciji odpustili v domačo nego. Kakšna je domača nega pa tako in tako ni treba razlagati.
Tudi mene so pred dvema desetletjema, ko so mi operirali dimeljsko kilo, z osmimi šivi domov odpustili že 24 ur po operativnem posegu. Z reševalnim vozilom me niso pripeljali do bloka in vhoda, kjer živim, ampak so me dali ven iz reševalnega vozila tam, kjer je šel ven moj ostareli sopotnik, ki je takrat bival v domu starejših. "Bo šlo?", me je vprašal prijazen voznik. "Seveda bo, teh 200 metrov bom pa že zmogel do svojega stanovanja," sem pogumno odgovoril, ker sem se kar dobro počutil. Ampak, vam povem, to je bilo mojih najdaljših dvesto metrov. Daljših, kot tistih 108 kilometrov, kolikor znaša moj tekaški rekord na en mah. Ni čudno, da je tudi meni en šiv popustil.
Zato odločevalci o naših življenjih in naših stanjih po poškodbah, razmislite ali ne bi spet uvedli malce daljše nege v naših dobrih bolnišnicah, kjer imamo srečo, da delajo super zdravniki in imajo fajn sestre. Po mojem je kakšen dan našega bivanja v bolnišnicah po operacijah in drugih posegih cenejši, kot pa da se vam v vaše naročje vračamo nazaj, ker doma nismo imeli ali nimamo prave nege. Da ne govorim, da naše stanovanje, kjer je vse natrpano, ni niti najmanj primerno. Pa še strah nas doma razjeda, kaj bo, če se nam kaj zgodi, če se nam rana odpre ... Se bo kdo oglasil na oni strani, ko bomo iskali pomoč? No, na srečo imamo vsaj nekaj urgentnih centrov in dežurnih služb, kjer se še kdo oglasi na klic. Ampak slišim, da bodo tudi teh nekaj ukinili. Že vedo. Čeprav se mi zdi, da vsega pa tudi ne.
