POGLEDI

(POGLED) Zgodba onkološke bolnice s sladkorno boleznijo iz Trbovelj in slike našega zdravstva

Igor Gošte Igor Gošte
23.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

V Dalmaciji je sredi julija zelo močno pripekalo. Pravzaprav, kje pa ni, če malo pomislim na letošnje poletje. Meni je bilo še posebno vroče, ko sem spremljal, kako se je moja boljša polovica zadrževala, da ni povsem popenila. Pogovori po telefonu niso bili nič kaj prijetni. Ves čas je bila na robu solz, a se je zadrževala, kolikor se je dalo, ker tiste na drugi strani telefona ni zanimalo, kakšna so njena čustva. Saj veste, pustiti solzam prosto pot se hočeš nočeš pozna tudi v besedišču. Le kdo te bo potem razumel ob že tako slabi zvezi.

Vse skupaj se je začelo že tedne prej. Ženina mama je v parku nenadoma padla. Na srečo ni bila sama. "Verjetno je kap," je rekla urgentna zdravnica, zato so mamo odpeljali na nevrološko kliniko UKC v Ljubljano. Kjer so ugotovili, da na srečo ni kap, a kmalu postavili še slabšo diagnozo, da je v glavi nevaren tumor. Po biopsiji, ko so ji zavrtali v glavo, se je med okrevanjem okužila s koronavirusom. Nič hujšega, je trikrat cepljena, a temu, da so sladkorno bolnico, kar je, pa bolnico s tumorjem v glavi, ki povzroča epileptične napade (zato je padla), poslali še okuženo domov, smo se zelo čudili. Le kako bo zmogla s kovidom sama poskrbeti zase. Saj veste, obiski niso priporočljivi. Tumor je povzročil, da ji je tudi noge jemalo, a nekako je s pomočjo patronažne sestre par dni šlo. Nakar spet epileptični napad, morebiti kap. Na srečo je mama še lahko poklicala, da se neobvladljivo trese. Prišli smo do nje, še prej poklicali dežurno zdravstveno ekipo, ki pa sprva kar ne bi prišla, ko smo omenili, da je bila mama pred dnevi iz bolnišnice odpuščena s kovidom. Torej, domov te dajo s kovidom, nazaj te pa z njim ne vzamejo. Malo smo bili glasni in nam je nekako uspelo, da so jo še enkrat peljali na nevrološko kliniko v Ljubljano. Seveda svojci pomislimo na vse hudo, v prvi vrsti, da je mamo tokrat pa mogoče res kap. Ni je. Epileptični napad je bil. Še eden v vrsti. Bila je sreda, bolj pozne večerne ure. "Bog ve, če je ne bodo še kar istega večera nazaj poslali, ko bodo videli, da je 'le' epileptični napad," nam reče prijazna dežurna zdravnica.

Andrej Petelinšek

Hm, smo bili šokirani, onkološko bolnico z epileptičnimi napadi, ki se kar naprej ponavljajo, naj bi poslali nazaj domov? Le zakaj, smo se spraševali, če pa ima že v petek dopoldne pri onkologu v Ljubljani prvi pregled, kjer bodo določili potek terapije. Ker je doma 60 kilometrov od UKC Ljubljana, je pa že ne bodo poslali za en dan domov, smo upali. Pa potem utrujeno od vožnje in tudi bolezni pa sladkorne voziti sem ter tja. Pa še drago je takole voziti bolnika sem ter tja, ko bi lahko kje v UKC našli posteljo, da bi mama tam prenočila, pa četudi mi poravnamo stroške spanja in hrane. Ampak, nam razloži zdravnik na nevrološki, smo nemočni, nimamo postelje zanjo za eno noč, nič se ne da, domov jo bomo pripeljali. In so jo, onkološko bolnico, staro 80 let. Za eno noč, kajti v petek zjutraj so že pred sedmo prišli ponjo z reševalnim vozilom in jo skupaj še z drugimi odpeljali v UKC. Spet 60 kilometrov vožnje. Ne nekaj ur kasneje, kajti prvi pregled pri onkologu je imela šele ob 11. uri. Mislili smo, da bi se dalo urediti kako drugače in bi jo peljali pozneje, da ji ne bi bilo treba tako dolgo čakati v čakalnici na pregled, bolni, kot je. A se menda ne da. Ker bi bilo predrago pa ekip in reševalnih vozil ni zadosti. Okej. Tako pač je.

In zdaj se vrnimo k tistemu, zakaj mi je bilo že ob tako vročem soncu še bolj vroče. Ker sem spremljal nemoč onkološke bolnice in njene hčerke, moje žene, ko se je z ne vem kom vse menila po telefonu. Ker je zdravstvena delavka, pozna nekaj pravih številk. A zakaj sva bila v Dalmaciji, čeprav je mama ali tašča bolna, se sprašujete? Ker sta se njeni hčerki tako dogovorili, da se bosta izmenjevali pri njej, da bosta ena in druga lahko šli na dopust. No, okrog 13. ure tistega petka po prvem pregledu pri onkologu mama pokliče in pove, da se je z onkologom vse zmenila, nekaj stvari ji je namignil, ostalo pa bo tako in tako na izvidu, ki ga bo napisal čez par dni. "Jaz pa zdaj v čakalnici, lačna kot vol in žejna kot žolna, čakam na reševalno vozilo, da me odpelje nazaj domov," reče onkološka in sladkorna bolnica z epileptičnimi napadi, ki so jih z zdravili nekako že ublažili. Ob 16. uri ženi spet zabrni telefon in mama pove, da še vedno čaka, in zaprosi, če lahko ona preveri, zakaj še niso prišli ponjo. "Tu nič ne vedo," še doda. Žena preveri. Glej ga, zlomka. Nekaj se je zalomilo. Ko ugotovijo kaj - o tem raje ne bi -, na pot pošljejo prosto reševalno vozilo. Po mamo. Medtem mama okrog 17. ure, ko so reševalci s konca, kjer živi, že na poti, pove, da se že pelje domov. In prekine zvezo. Le kako se pelje domov, če je žena ravno govorila z voznikom reševalnega vozila, ki je šel po mamo, pa je dejal, da je še nekje pri trojanskih predorih. Torej še ne na onkologiji, kjer naj bi v čakalnici čakala bolnica, po katero so šli. Morebiti so pa na onkologiji uredili prevoz, je pomislila moja žena, ki se je vsemu skupaj vse bolj čudila. Za nameček se naslednjo uro njena mama ni več oglašala po telefonu. Nakar se vendarle oglasi in napol v smehu in napol v joku pove, da so jo precej časa vozili po Ljubljani, nekje pred enim blokom pa ustavili in rekli: "Gospa, boste lahko sami šli do stanovanja?" Mama začudena pogleda skozi odprta vrata reševalnega vozila in reče, da to ni stavba, kjer je doma, in vpraša, kje so. "V Ljubljani, pred vašim blokom," ji reče prijazna voznica, ki je mamo poprej vzela v reševalno vozilo.

Andrej Petelinšek

Pač prišla je v čakalnico in vprašala, kdo je za domov. "Jaz," je rekla mama, ker je menila, da so vendarle prišli ponjo in jo bodo končno odpeljali domov. Nakar izve, da je v Ljubljani, kjer naj bi stanovala. "Veste, jaz sem iz Trbovelj, nisem iz Ljubljane." Takrat je voznici reševalnega vozila kapnilo, da je naložila napačno bolnico. Kaj češ, mamo so potem pripeljali nazaj na onkologijo, kjer jo je na srečo že čakalo reševalno vozilo z njenega konca. Nekako se je tudi njim zdelo, da nekaj ne štima, pa tisti pogovori po telefonu med mojo ženo in voznikom reševalnega vozila, da so tudi sami ugotovili, da je prišlo do napake. Teh je bilo precej v tistem dnevu, ki se je za mojo taščo, onkološko bolnico s tumorjem v glavi, epileptičnimi napadi in sladkorno boleznijo, končal okrog 20.30 zvečer, ko so jo pripeljali v domovanje njene druge hčerke.

Seveda se je vse to dogajalo že v času nove vlade, tako kot tudi kasneje zamenjava bolnikov pa izbris napotnic. Le kaj bi bilo, če bi bil v sedlu še vedno tisti, ki je že nekaj volitev razlog, da mnogi sploh več ne glasujejo za, ampak le še proti. Tašča je sedaj v domu za starejše, kjer lepo skrbijo zanjo. Tudi organizacija prevozov na onkologijo, kjer ji določajo terapije, je bolj njenemu stanju primerna. Še to. Ta članek ni napisan zato, da bi koga vzeli pod lupo, ga kaznovali. Edini namen je, da bo morebiti pomagal, da se kaj takega ali podobnega ne bo še kdaj zgodilo.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?