(POGLED) Zakaj številke pri nas kar ne upadajo? Ali kaj je danes drugače od časa črnih koz?

Glede na stabilne, dolgotrajno visoke številke mi v Sloveniji očitno ne vodimo taktično primerne borbe proti bolezni, ki jo sproža koronavirus. Zato pa mi, državljani, zaradi pandemije vodimo bitko proti našim nepriljubljenim voditeljem
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Dnevne številke novih korona primerov in smrti v Sloveniji so neusmiljene in ne upadajo. Nacionalno vprašanje številka ena je - zakaj? Kaj pri nas delamo narobe ali drugače, če pa so ukrepi primerljivi s tistimi v sosednjih državah, po Evropi in po svetu?Mogoče se je za razumevanje našega ravnanja - ali pa za streznitev in razmislek o nujni spremembi - treba ozreti v leto 1972, ko smo se v takratni Jugi kot skorajda zadnji v Evropi množično spopadli s še eno virusno boleznijo. Črnimi kozami. Zgodovinskih virov, ki opisujejo takratno stanje pri nas, je hvala bogu kar nekaj. Takratna epidemija je bila navdih tudi za film Variola vera.

Mi, ki pripadamo baby boom generaciji, smo bili vsi cepljeni proti črnim kozam. V 50. letih je na svetu vsako leto zbolelo okrog 50 milijonov ljudi. Cepljenju se nihče ni upiral. Nihče ni pisal protestnih pisem bralcev in zahteval svobodno odločitev posameznika. Nihče ni hodil okrog s transparenti proti cepljenju. Cepljenje je bilo preprosto obvezno in samoumevno, ker je v takratni državi solidarnost še nekaj pomenila. Takrat smo s cepljenjem ščitili ne samo sebe, temveč tudi druge.

Črne koze ali variola so nalezljiva bolezen, ki se kaže v obliki gnojnih mehurčkov na telesu in jo spremlja tudi vročina. Bolezen se lahko razvije v blažji ali težji obliki. Smrtnost je 30- do 35-odstotna. Pri 65 do 85 odstotkov preživelih bolezen na koži pusti brazgotine, lahko pa lahko pride tudi do slepote in deformacije udov. Kot korona se prenaša kapljično in z neposrednim kontaktom z okuženimi telesnimi tekočinami in predmeti. Zdravilo za črne koze še danes ni znano, učinkovito je le cepljenje.

Wikipedia

Z virusom variole se je tistega leta 1972 med romanjem v Meko okužil človek iz kosovske Djakovice. Po vrnitvi domov je okužil sorodnike in prijatelje. Eden od okuženih — študent, ki je prišel v Djakovico zaključit študij — je okuženemu hadžiju segel v roko. Zaradi slabega zdravstvenega stanja so ga dobrih deset dni pozneje sprejeli v beograjsko bolnišnico. Pacientovo stanje so sprva diagnosticirali kot reakcijo na penicilin. V resnici pa je šlo za zelo težko obliko črnih koz, pri kateri pacient izkrvavi še pred pojavom izpuščajev. Tak potek bolezni je bil zanj usoden še isto noč. Od pacienta se je okužilo 38 oseb, za osem jih je bila bolezen usodna. Na situacijo se je takratna oblast odzvala z izjemno strogimi ukrepi. Razglašeno je bilo vojno stanje in uvedena karantena.

Poleg karantene se je Jugoslavija odločila za množično ponovno cepljenje prebivalstva, kar je opravila v rekordnih dveh mesecih, tudi s pomočjo vojske in WHO (Svetovne zdravstvene organizacije). Zdravstveni delavci so najprej cepili sebe, nato miličnike, šoferje, turistične delavce, vojake itd. Drastični ukrepi so veljali za celotno državo. Tako so morali potniki ob vstopu v Slovenijo pokazati potrdilo o cepljenju, prepovedana so bila javna zborovanja in prireditve, veljala je omejitev službenih potovanj in prepoved preseljevanja delavcev.

V Sloveniji nismo zabeležili nobenega primera bolezni. Posledice epidemije so bile kljub temu vidne v gospodarstvu, pa tudi v posledicah cepljenja, saj kontraindikacijam niso pripisovali večje pozornosti. Cepljenih je bilo tudi kar nekaj nosečnic, zato je prišlo tudi do večjega števila medicinsko induciranih splavov. Po dveh mesecih in okrog 18 milijonov cepljenih Jugoslovanov je bilo epidemije konec. Skupaj je zbolelo okoli 180 ljudi, življenje izgubilo okoli 40 oseb. Prvi okuženi, romar Ibrahim Hoti, je bolezen preživel. Črne koze so bile po vsem svetu izkoreninjene konec 70. let. Takrat je večina držav tudi opustila cepljenje.

In danes? Glede na stabilne, dolgotrajno visoke številke mi v Sloveniji očitno ne vodimo taktično primerne borbe proti bolezni, ki jo sproža koronavirus. Zato pa mi, državljani, zaradi pandemije vodimo bitko proti našim nepriljubljenim voditeljem. Voditelji sami, na drugi strani, pa nam - četudi med vrsticami - jasno sporočajo, da smo kot ljudstvo za njih sovražnik, nasprotnik, nadloga in nebodigatreba, ki jih omejuje pri svobodnem odločanju o čemerkoli že.

Danes imamo demokracijo. Več vsega, kot pred desetletji. Človekove pravice, individualizem, varovanje zasebnosti in druge moderne ščite. Vsak od nas to ima. Nimamo pa kolektivne solidarnosti. Živimo ločeni, vsaksebi, zaprti, razdvojeni, depresivni, nesrečni …

Luč na koncu tunela pa se vedno odmika. Najprej je "čez nekaj dni", potem pa že "prihodnji vikend".

* Kolumna je bila že objavljena na Fokuspokusu

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta