Matija Stepišnik
Še osrednje(slovenske) televizije, od Pop TV do (bivše) Ljubljane 1, danes TVS, so prejšnji teden odkrile, kje je Marjeta na Dravskem polju. Več kot 2000 gledalcev je pospremilo "praznik vseh praznikov", ko je prišel v goste na gmajno veliki Maribor. Nekajkrat več ljudi se je nagnetlo ob rob igrišča v vasi v občini Starše, kot sicer tam živi duš. Ni treba posebej poudarjati, da je bil obisk višji kot na marsikateri tekmi prve nogometne lige. Ali celo večini tekem, ki niso ravno derbiji. Ker če kje, je nogomet med severovzhodnimi "plemeni" na Slovenskem pa res številka ena. Ampak povejmo kaj, česar še ne vemo. Ker se o tem, kje za nogomet "gori" največ ljudi v državi, že ponavljamo. A kaj ko ne moremo reči, da je na (slovenskem) Zahodu kaj novega glede razmer in razmerij. Slovenska nogometna vrhuška se še naprej v velikem loku izogiba Maribora. Smo si drznili domišljati, da bo po evropskem prvenstvu - ki je sprožilo množične migracije Slovencev iz vseh koncev in krajev v Nemčijo - kdo le drznil pomisliti, da bi tudi v znak spoštovanja, če že ne prevečkrat le navidezne decentralizacije, A-reprezentanco lahko vendarle vsaj občasno selili tudi po Sloveniji. Da bi se torej vrnila (tudi) v Maribor, v Ljudski vrt. V tisto nogometno mesto, kjer so Slovenijo držali na evropskem nogometnem zemljevidu tudi takrat, ko je bila drugje tema. In je bila reprezentanca daleč od velikih tekmovanj. Takrat so v Ljudskem vrtu, kjer je klub zadnja leta zabredel v krizo identitete in upravljanja, goreli žarometi ob evropskih nogometnih večerih. Liga prvakov, ki se danes zdi povsem druga dimenzija in nedosegljiva, se je igrala pod Kalvarijo. Da niso niti "veliki" pozabili, da se pri nas igra kakovosten in konkurenčen fuzbal. A že nekaj časa se Nogometna zveza Slovenije Maribora izogiba, kot bi bili tukaj garjavi. Kot radi rečemo pri nas. Celo mlado reprezentanco pošiljajo mimo Pohorja, v Mursko Soboto. Nič proti Sobočanom seveda, privoščimo in pozdravljamo. Tam cenijo in poznajo nogomet.
A ko so slovenski nogometaši septembra s svojimi tekmeci v Stožicah orali po njivi, pardon, tisto res ni bilo igrišču podobno, se je ignoranca do Maribora in Ljudskega vrta videla bolj povedno in celo perverzno kot kdajkoli. Še njiva v Ljubljani ni bila razlog, da bi se vrnili v Maribor, kjer je spodoben in primeren stadion z ustrezno igralno površino, gospod predsednik Mijatović in kolegij odločevalcev? Dajte, no, zmoremo boljše. Čas je, da se presežejo stare zamere, konflikti in zdrahe. Da mine ta slab zadah, ki določa (še nogometno) "ljubezen" med Mariborom in Ljubljano. Ne moremo reči, da so na tej strani Trojan naredili ravno veliko za (naj)boljše odnose, (marsi)kdaj celo obratno. Z vzkliki "NZS mafija" je težko startati novo poglavlje, drži. Ampak Slovenija gre naprej in dviga zastave. Saj pojemo in vzklikamo tako, ne? Slovenija, ne (le) Ljubljana. Če bo dihala z obema pljučnima kriloma, bo pot lažja, še boljši bomo. Mnogi ponosni ljudje, pravi nogometni navijači, goreči pristaši reprezentance v Mariboru nam zadnje čase nemalokrat povedo, da se počutijo izključene in drugorazredne. Pišejo nam, stari in mladi. Kaj boste rekli otrokom, ki se tukaj množično vpisujejo v nogometne klube? In bi radi kdaj navijali za svoje idole doma, v domačem mestu?
Saj nihče ne oporeka Stožicam položaja osrednjega stadiona, a to v ničemer ne spremeni dejstva, da se v resnih nogometnih državah reprezentanca demokratično in policentrično seli po državi. Ne brez razloga. Hrvati ne igrajo le v Zagrebu, niti Italijani le v Rimu. Ali Nemci v Berlinu. Celo Angleži ne zgolj na Wembleyu ali Francozi na Stade de France. Merilo velikosti stadiona, kjer Stožice seveda zmagajo in s tem prinašajo (naj)večji finančni izkupiček tekem, ne more biti edino in večno zveličavno. Domala edini, ki zadnje čase večkrat ponovi, naj se reprezentanca vrne v najbolj nogometno mesto v Sloveniji, je župan Arsenovič. Pohvalno. Nazadnje, ko je izročil mestni pečat selektorju. Saj selektor pa je tako "naš". Vijoličast, Kek s Krekove. Torej če še on spet reče kakšno v prid Šeška, Oblaka, Gnezde Čerina in ostalih v Ljudskem vrtu, ni vrag, da se stvari ne bi premaknile. Če kdo, Matjaž Kek ve, kakšen status ima nogomet v teh krajih in kaj si tukajšnja publika zasluži. In njegova beseda šteje v nogometni hierarhiji po slovensko, to vemo. Tudi čelniki vijoličastih bi pri teh ambicijah morali pritegniti, njihov molk ob tej temi ne koristi.
Kot je Marjeta znala v spektakularni atmosferi pozdraviti vijoličaste, bi v Ljudskem vrtu znali Haalanda, ki pride kmalu na obisk. Predvsem pa seveda vse naše ase. Vzdušje v Ljudskem vrtu nikoli ni bilo sporno, nasprotno. Vprašajte Ruse. Ljudski vrt ni podlegel komercializaciji nogometnega navijanja in novim potrošniškim ritualom, ki jih uvažamo iz ZDA. Zaradi njih potem na tribunah kraljujejo lovci na spektakle in "hot-dog navijači". Vrnimo reprezentanco v Ljudski vrt, vsaj na vsake toliko. Ne gre za neosnovan populistični lokalpatriotizem, ampak se spodobi in pravično bi bilo. Tako enostavno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
